ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Dobro duševno zdravje prispeva k solidarnosti in socialni pravičnosti
Zadnje novice:

Dobro duševno zdravje prispeva k solidarnosti in socialni pravičnosti

Pred Evropskim letom državljanov 2013

Prihodnje leto 2013 bo Evropsko leto državljanov in minilo bo dvajset let, odkar so državljanstvo unije opredelili z Maastrichtsko pogodbo. V ta namen po Evropi pripravljajo številne aktivnosti, ki naj bi med ljudmi okrepile zavest o pripadnosti Evropski uniji. Državljanstvo v EU nam med drugim daje pravice, da živimo, delamo, potujemo in nakupujemo v katerikoli od 27 držav članic. Pa imajo res enake možnosti prav vsi prebivalci EU, tudi tisti, ki so jih družbe potisnile na margino, kot denimo ljudi s težavami v duševnem zdravju?

Aktivni sokreatorji Evrope

Pojem aktivnega evropskega državljanstva ni nov, izvira že iz časov zgodnje italijanske renesanse, kjer so ga razumeli kot izraz prepričanj, da naj bodo vsi ljudje soudeleženi v političnem dogajanju države, ki ji pripadajo. In danes, v času spopadanja z vsesplošno krizo, potrebujemo še toliko bolj aktivne, samostojne in razmišljujoče državljane EU. V Evropskem letu državljanov so že napovedali številne konference, izobraževalne kampanje, kampanje o ozaveščanju. Program Evropa za državljane 2014-2020 naj bi denimo pripomogel, da bi se državljani v Evropi bolj povezali med seboj, skratka da bi razvili evropsko identiteto in okrepili občutek pripadnosti EU, ob tem pa spodbujali toleranco in medsebojno razumevanje. Dogodki bodo namenjeni pojasnjevanju, kakšne so neposredne koristi pravic državljanov EU ter kateri programi obstajajo na tem področju. Evropsko leto bo spodbudilo tudi vseevropsko razpravo z državljani o zaželeni prihodnosti Evropske unije in reformah, ki so potrebne za izboljšanje vsakdanjega življenja državljanov.
O konceptu aktivnega državljanstva aktivno razmišlja tudi evropska poslanka mag. Mojca Kleva, saj je prepričana, da demokratična in pravična družba potrebuje državljane, ki razumejo politične procese, jih znajo soustvarjati in zahtevajo odgovore. In to v vseh okoljih - lokalnem, regijskem, državnem in evropskem. „Državljani EU imajo po Pogodbi o delovanju EU pravico do gibanja, prebivanja in dela kjerkoli v uniji. V tej luči bi morale biti pravice, ki izhajajo iz državljanstva EU, zagotovljene vsakemu posamezniku, ne glede na morebitne zdravstvene težave. Konkretno ne poznam skupin, ki bi jim pravice onemogočali, če pa se to dogaja, upam, da bodo nepravilnosti čim prej odpravljene. Vsem ljudem je treba zagotoviti enako obravnavanje državljanskih pravic. Tudi temu je namenjeno evropsko leto državljanov,“ poudarja poslanka Mojca Kleva.

Spodbude duševnemu zdravju

Posebej nas je zanimalo, kako Evropska unija razume pravice ljudi s težavami v duševnem zdravju, kakšne aktivnosti načrtuje zanje, v kateri evropski državi so do teh vprašanj najbolj senzibilni ter kako jih tolmači in v praksi izvaja Slovenija. Kleva pojasnjuje: „Skupna prizadevanja EU so usmerjena v to, da pri državljanih EU spodbujajo dobro duševno zdravje in dobro počutje, okrepijo preventivne ukrepe in samopomoč, nudijo podporo ljudem, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju in njihovim družinam. Prizadevanja za dobro duševno zdravje namreč prispevajo k solidarnosti in socialni pravičnosti. Izredno pomembno je, da spodbujamo javno ozaveščenost o duševnih boleznih in izboljšamo odnos javnosti in javnih oblasti do ljudi s težavami v duševnem zdravju, kar posledično vodi k njihovemu boljšemu vključevanju v družbo.“
Poslanka je podrobneje preučila poročilo o Stanju na področju duševnega zdravja v Evropski uniji iz leta 2004, in pravi, da je stanje na področju duševnega zdravja v državah članicah neenotno in odseva raznolikost med državami, njihovimi tradicijami in kulturami. Glede na razlike med državami članicami ni mogoče potegniti enostavnih zaključkov ali predlagati enotnih rešitev. Pri mednarodnopravni primerjavi je potrebno poudariti, da poteka prenova obstoječe prakse in temu ustrezne spremembe zakonodaje na področju duševnega zdravja v skoraj vseh državah.
Slovenija se je v skladu z deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije o duševnem zdravju v Evropi in zeleno knjigo Evropske komisije o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva EU pridružila skupnim naporom Evropske unije za izboljšanje zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja.
Mojca Kleva spomni, da so predstavniki držav članic EU že junija 2008 sprejeli Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, s katerim opredeljujejo ukrepe za izboljšanje duševnega zdravja v Evropi. Trenutne aktivnosti Evropske unije na področju duševnega zdravja in dobrega počutja so vključene v program EU za javno zdravje (2008-2013), katerega naloga je, da vzpostavi sodelovanje in koordinacijo med državami članicami, kar bo omogočilo izbiro najboljših politik in praks. Sem spada spodbujanje politike in dejavnosti za duševno zdravje in preventivo duševnih motenj ter spodbujanje ustreznih raziskav. Na ravni Evropske unije tako obstaja prostor za izmenjavo in sodelovanje med državami članicami ter priložnost za medsebojno učenje. Evropska komisija in Urad vlade za komuniciranje bosta za osveščanje o evropskem letu državljanov uporabila različne komunikacijske prijeme (spletne strani, video posnetki, publikacije, prireditve itd.), Evropska komisija pa bo prihodnje leto sprejela tudi poročilo o državljanstvu EU, v katerem bodo predstavljene nadaljnje pobude Unije za odpravo še zadnjih ovir, ki državljanom preprečujejo polno uveljavljanje njihovih pravic.
„Kot primer dobre prakse, ki uspeva tudi v Sloveniji, lahko izpostavim socialno podjetništvo. Socialna podjetja pomembno prispevajo k rasti, ustvarjajo nova delovna mesta za vključevanje ranljivih skupin na trg dela ter pomagajo pri zagotavljanju socialnih storitev, ki so ključne sestavine socialne države. Dodatno vrednost prinašajo preko ustvarjanja izdelkov in storitev, ki nosijo družbeno korist,“ je prepričana poslanka Kleva. „Več je področij, ki ponujajo priložnosti za razvoj socialnega podjetništva, med njimi prehranska samozadostnost, gozdno bogastvo, varovanje naravnih virov... Zaradi različnih določil so se socialna podjetja v državah EU razvijala različno. V Sloveniji so se projekti socialnega vključevanja težko zaposljivih oseb izvajali prek razpisov ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Primer socialnega podjetništva v Sloveniji, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev, je na primer Vesela kmetija. Gre za projekt, ki je trajal dve leti in je izobraževal težje zaposljive skupine ljudi za delo na kmetiji in ekološko pridelavo hrane. Prizadevati si moramo za stabilno in bolj socialno povezano družbo v Sloveniji, in prav z razvojem socialnega podjetništva lahko to dosežemo.“

Ukiniti nehumane oblike oskrbe

Kako dejansko živijo ljudje s težavami z duševnim zdravjem v Sloveniji, ki so tudi državljani EU, smo povprašali Gigliolo Kovač, koordinatorico obravnave v skupnosti s sedežem na Centru za socialno delo Koper. Danes se večina oseb s težavami v duševnem zdravju obravnava zunaj institucij, v skupnosti, kar jim omogoča vključenost v okolje, participacijo in uporabo virov lastnih socialnih mrež, ugotavlja Kovačeva. Deklaracija za področje duševnega zdravja za Evropo pa pravi, naj službe iz področja duševnega zdravja postopoma spreminjajo smer delovanja. Politika in razne službe si namreč čedalje bolj prizadevajo za enakopravnost in vključevanje ljudi s težavami v duševnem zdravju in jim skušajo zagotoviti storitve tudi v skupnosti in ne več zgolj v institucijah. Deklaracija nalaga nacionalnim politikam prednostne naloge med katerimi so tri neposredno povezane z dezinstitucionalizacijo. Prva govori o tem, da je potrebna kolektivna odprava neenakopravnosti, stigmatizacije in podpora ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim družinam, da lahko sodelujejo pri tem boju. Drugič: treba je vzpostaviti in uresničiti učinkovite sisteme duševnega zdravja, ki bodo vključevale promocijo, preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacijo, oskrbo in okrevanje. In tretjič: prepoznati in uporabiti je treba znanja uporabnikov in njihovih svojcev, ki so jih pridobili prek izkušenj, kot pomembno podlago pri načrtovanju in razvijanju služb za duševno zdravje. Namreč v akcijskem načrtu deklaracije se med drugim ministrstva za zdravje držav članic zavezujejo k razvoju skupnostnih služb, ki bodo nadomestila velike institucije za ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki potrebujejo zelo intenzivno oskrbo in k uveljavljanju ukrepov, ki bodo ukinili nehumane in ponižujoče oblike oskrbe.
„Zelena knjiga še bolj eksplicitno nalaga državam članicam zagon in nadaljevanje procesa dezinstitucionalizacije,“ pravi koordinatorica Gigliola Kovač. „Ta dokument predlaga nekaj ukrepov za izboljšanje duševnega zdravja, med katerimi je tudi spodbujanje vključevanja duševno bolnih ali ljudi s težavami v razvoju v družbo ter zaščita njihovih temeljnih pravic in dostojanstva. Zelena knjiga predlaga spremembo modela oskrbe in dezinstitucionalizacijo psihiatričnih služb kot način vključevanja in spodbujanja posameznika v družbo. Prav tako opredeljuje oskrbo v velikih ustanovah kot obliko oskrbe, ki lahko dodatno stigmatizira in izključi posameznika. Hospitalizacije brez privolitve opredeli kot ukrepe, ki močno vplivajo na človekove pravice in predlaga, da se jih uporablja le kot zadnjo možnost, ko odpovedo vse ostale manj stroge alternative.“

Duševno zdravje prioriteta

Že omenjeni Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, ki ga je Evropska komisija sprejela junija 2009, bi moral biti po priporočilih v bistvu med prednostnimi ukrepi držav članic EU. „Ta spodbuja razvoj služb za duševno zdravje, ki so dobro vključene v skupnost, postavljajo posameznika v središče in delujejo tako, da preprečujejo stigmatizacijo in izključevanje. Spodbujajo tudi aktivno vključevanje ljudi s težavami v duševnem zdravju v skupnost, vključno z izboljšanjem njihovega dostopa do ustreznih priložnosti za zaposlitev, usposabljanje in izobraževanje,“ še pravi Kovačeva. Vključevanje pa ne pomeni le vključevanja ljudi s težavami v duševnem zdravju, temveč tudi njihovih družin ter negovalcev v ustrezne politike in postopke odločanja. S tem je omogočeno sodelovanje institucij EU, nacionalnih vlad, regij in organizacij civilne družbe, ki jim je skupno prizadevanje za boljše varstvo duševnega zdravja.
Resolucija Evropskega parlamenta o duševnem zdravju poudarja potrebo po jasnem in dolgoročnem načrtovanju vzpostavitve kakovostnih, učinkovitih, dostopnih in storitev za duševno zdravje v skupnosti in v ustanovah. „Evropski parlament meni, da destigmatizacija duševnih bolezni vključuje opustitev uporabe invazivnega ravnanja oziroma ravnanja, ki temelji na zapiranju ljudi v zavode, ter da je treba spodbujati in podpirati dejavnosti za psihološko in socialno rehabilitacijo. Slednjo bi lahko izvajali manjši javni, zasebni ali javno-zasebni nastanitveni centri z dnevno ali neprekinjeno oskrbo, ki bi bili podobni družinskim enotam ter bi bili v mestnem okolju, da bi varovance na vseh stopnjah terapevtskega in rehabilitacijskega procesa spodbujali k vključevanju. Pravzaprav vsi pomembnejši evropski dokumenti, ki jih je Slovenija podpisala, narekujejo razvoj skupnostnih služb in zapiranje zavodov, kjer je vedno bilo vprašljivo kršenje človekovih pravic,“ pojasnjuje Gigliola Kovač.

Slovenija: problemi na terenu

V obdobjih zadnjih nekaj let, skratka od uveljavitve zakona o duševnem zdravju, je v slovenskem prostoru na področju duševnega zdravja po njenem mnenju prišlo do pomembnih sprememb. Zakon jasneje določa sistem socialnovarstvene in zdravstvene skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju, nosilce ter dejavnosti in pravice ljudi med zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi. Zakon predstavlja tudi pravno podlago za pripravo Nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja, omogočil pa je seveda tudi izvajanje koordinirane obravnave v skupnosti ter vpeljal je nadzorovano obravnavno in zastopnika. Poleg tega je opredelil postopke sprejema osebe na zdravljenje s privolitvijo ter brez privolitve.
Zakonska podlaga je, vendar koordinatorica še kako vidi probleme na terenu, povezane z izvedbo pomoči uporabnikom. Ugotavlja, da je zakon o duševnem zdravju predvsem povezal že obstoječe storitve in programe, ki se izvajajo v sistemu zdravstva, socialnega varstva ter nevladnem sektorju. Povezave med sistemi so zagotovo pomembne, saj omogočajo bolj koordinirano, celostno pomoč osebi. Vendar zgolj povezovanje še ne zagotavlja učinkovite pomoči uporabnikom. Za učinkovito obravnavo v skupnosti je nujno potreben razvoj novih programov pomoči in storitev, ki bi dopolnili obstoječo mrežo.
„Koordinatorji skupnostne obravnave zato v dani situaciji lahko izkoriščamo le obstoječe vire, ki pa pogosto ne zagotavljajo zadostne podpore uporabnikom. Obstoječa mreža je namreč nezadostna tako kar zadeva število uporabnikov, ki jih lahko vključi, zaradi česar velik del uporabnikov nima dostopa do storitev, kot tudi kar zadeva pluralnost storitev. Dejstvo je, da v mreži ni programov, ki bi odgovarjali na nekatere specifične potrebe uporabnikov,“ ugotavlja Gigliola Kovač. Poseben problem se pojavlja v nujnih, kriznih situacijah, ko je potrebno zagotoviti takojšnjo pomoč. Problem predstavljajo tudi primeri, ko gre za kombinacijo težav v duševnem zdravju z osebnostnimi in vedenjskimi motnjami. Predvsem za osebe, ki povzročajo nasilje, sistem nima še ustreznih rešitev. Breme pomoči pa je tako še vedno v veliki meri prepuščeno svojcem, ki pa pogosto ne zmorejo zagotoviti ustrezne pomoči.
Zakon o duševnem zdravju je sicer ustvaril pravno podlago za izvajanje nadzorovane obravnave. Gre za obravnavo oseb s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki naj bi se izvajala na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice in bi imela učinek kontinuiranega zdravljenja zunaj psihiatričnih bolnišnic. V praksi pa se tovrstna obravnava ne izvaja zaradi praktičnih in tehničnih razlogov. „V psihiatričnih bolnišnicah povedo, da nimajo sploh tovrstnih primerov s strani sodišč. Izvedenci na sodišču pa navadno predlagajo za tovrstne osebe zdravljenje v zavodu.
Problem predstavlja tudi manjko namestitvenih možnosti v t.i. stanovanjske skupine za odrasle osebe s težavami v duševnem zdravju. Zaradi česar lahko, v situacijah, ko drugih rešitev ni, prihaja do nepotrebnega vračanja v bolnišnično psihiatrično obravnavo,“ opozarja Kovačeva.
Koordinatorica še ugotavlja, da se podobno kot na področju duševnega zdravja dogaja tudi na drugih področjih dela z ljudmi v okviru socialnega varstva. Veliko težavo predstavlja dejstvo aktualne ekonomske recesije. Zaradi materialne stiske in omejenih možnosti, so mnogi povsem izčrpali lastne vire, ki bi jih lahko uporabili za samopomoč. Zato so v tem obdobju programi in oblike pomoči, ki jih zagotavlja država, še toliko pomembnejši.

Ingrid Mager


 


O strani

Stran je namenjena objavi člankov v slovenskem jeziku s področja socialnega dela, psihologije, zaposlovanja in sorodnih strok.




OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem