Spremembe Zakona o socialno varstvenih prejemkih in izvajanje Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, s katerima je »država« želela urediti pravičen sistem dodeljevanja le-teh, sta prinesla veliko nezadovoljstva in dodatnih stisk predvsem med državljani, ki se že ves čas gibljejo na socialnem robu in bi to pomoč najbolj potrebovali.
Razumem, da »država« želi urediti stvari tako, da pomoči ne bodo prejemali tisti, ki do nje niso upravičeni, a v praksi se vedno znova kažejo pomanjkljivosti novih zakonov.
Kot je v prejšnji reviji ŠENT poudaril že dr. Bojan Regvar, generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije, do pomoči niso upravičeni tisti, ki so s svojim pridnim delom nekaj ustvarili in s tem prispevali tudi za skupno dobro, pa so se trenutno znašli v stiski in bi potrebovali pomoč za premostitev krize. Ampak zopet vidimo, da podpiramo tiste, ki nikoli niso kazali zanimanja za to, da bi sami poskrbeli zase, in so do teh pomoči upravičeni v nedogled in se niti ne trudijo, da bi se njihova situacija spremenila.
Večkrat so nam predstavniki oblasti preko medijev metali pesek v oči, kako se je s temi spremembami vse uredilo oziroma se ureja, da bo vse bolj pravično razdeljeno, po drugi strani pa smo poslušali konkretne zgodbe posameznikov, ki so nam s konkretnim izračunom pokazali, da ne bodo dobili nekaj več, ampak nekaj manj.
Pri naših uporabnikih smo zasledili zgodbe, ko so nekateri nekaj malega privarčevali od denarne socialne pomoči ali od nagrade, ki jo dobijo v programu Socialna vključenost in so za to »kaznovani« − ali je kdo upošteval, da so za to svojci prispevali nekaj več v družinski proračun, da je ta posameznik nekaj privarčeval, da si bo morda lahko kdaj tudi kupil kakšno stvar ali si celo privoščil dan ali dva dopusta, tako kot večina državljanov.
Ali lahko danes v socialnem delu strokovni delavec še vedno uči posameznika »loviti ribe«, kot so nas učili na fakulteti, ali pa se ukvarja samo še z birokracijo (zbiranjem podatkov, izdajanjem odločb) in se nima časa ukvarjati s človekom, njegovo stisko, ga poslušati in mu pomagati le toliko, da si bo lahko sam pomagal in zaživel človeka dostojno življenje?
Le zakaj socialni delavci pristajamo na to, da stroko vodijo in spreminjajo politiki? Koliko je naše delo dejansko še pomoč in v kolikšni meri zbirokratizirano ubogljivo sledenje zakonom?
Na MDDSZ-ju so ves čas, ko so ljudje opozarjali na to, da so se zaradi prehoda na nov način izračunavanja pravic znašli v hudih stiskah, mirno odgovarjali, da bo že, bo pač treba kakšen teden ali mesec počakati, potem pa bo. Ali je to res tako enostavno? Če je to tvoj edini vir dohodka ali nujna pomoč, potem ni vseeno, kdaj to dobiš, saj računi pridejo vseeno in vsak mesec. Na drugi strani nikogar ne zanima, kako boš plačal elektriko, vodo, ogrevanje, hrano ...
Prav tako me niso prepričale izjave, kot na primer, da se računalniškega sistema ni dalo prej testirati, ampak ga je bilo nujno kar prenesti v prakso in na ta način preizkusiti potrpežljivost in iznajdljivost najšibkejših. Ali bi se zaposleni na ministrstvu in v vladi strinjali, da bi banka testirala nov program nakazil in ne bi dobili svoje plače dva do tri mesece?
Torej vse lepo in prav, da vsi stremimo k pravičnejšemu sistemu, ki ga ne bo mogoče izkoriščati, a vendar je pri tem pomemben pristop, potrebno pa je tudi preveriti, ali bomo res to dosegli v zadostni meri.
Špela Zgonc, univ. dipl. soc. del.
Stran je namenjena objavi člankov v slovenskem jeziku s področja socialnega dela, psihologije, zaposlovanja in sorodnih strok.