Podpora mojih najbližjih

Stara sem 53 let. Prvič sem zbolela psihično pred 30 leti. To je bilo zelo hudo za moje bližnje, zame seveda najhuje.

Takrat staršev nisem imela več. Mama je pri mojih 15 letih umrla za rakom, oče je pri mojih 19 naredil samomor. To so bili zame hudi stresi, kar mislim, da je kasneje vplivalo, da sem zbolela za duševno boleznijo. Ko sem bila stara 23 let, sem zbolela za shizofrenijo. Takrat mi je ob strani stal in mi pomagal mož, pa tudi skrb za 5-letno hčerko mi je dala dodatno moč, da sem se »pobrala«. 5 let po prvem zdravljenju sem rodila še sina. Bila sem neizmerno srečna, vendar sem po 3 mesecih zopet pristala v psihiatrični bolnišnici. Zopet je bilo hudo, prividi, prisluhi …, doma pa 3-mesečni dojenček. Te 3 mesece je zanj skrbel mož, tudi 10-letna hčerka je bila v veliko pomoč. Potem smo zgradili hišo in se vanjo preselili. Z možem sva se ločila, ker me je začel varati. Takrat je imela hčerka 20 let, sin pa 10. Bilo je zelo težko, vendar sem se 23 let zdravila samo ambulantno in prejemala mesečne injekcije. Tako da sta moja otroka rasla ob meni, z mojo boleznijo. Hčerka me nekako bolje razume kot sin. Ampak ko sem v težavah, mi pomagata oba. Ko sta opazila, da moje psihično zdravje ni najboljše, sta me odpeljala k psihiatru, se z njim pogovorila in sem ostala na zdravljenju – po 23 letih.
K meni sta hodila na obiske in ko sem ob vikendih prišla domov, sta mi oba pomagala, da sem se zopet postavila na svoje noge. Ob sebi nimam moža ali partnerja, imam pa dva čudovita otroka, ki mi po svojih najboljših močeh pomagata in skušata mojo bolezen čim bolje razumeti. Zelo sem jima hvaležna. Tudi jaz jima pomagam po svojih najboljših močeh skozi ne ravno prijazen svet.
To je moja izkušnja skozi 30-letno zdravljenje. Ob podpori hčerke in sina je moje zdravje trenutno dokaj stabilno.

Ivica Trafela