Ali je obravnava v skupnosti človekova pravica?

KAJ VEMO O UPOŠTEVANJU PRAVIL KONVENCIJE ZDRUŽENIH NARODOV O PRAVICAH INVALIDOV Z DUŠEVNIMI MOTNJAMI:

Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (CRPD) je bila odprta za podpise držav članic že marca 2007 in jo je večina članic podpisala takoj. Namen konvencije je bil urediti področje človeških pravic ljudi z manjšimi zmožnostmi vseh vrst, ki so skupaj največja prikrajšana skupina. Ljudje z manjšimi zmožnostmi so sistematično diskriminirani in izključeni iz sodobne družbe, kar je rezultat sistemskih ovir, ki so fizične, odnosne, institucionalne in finančne narave. 

Osnova CRPD je trditev, da lahko vsi ljudje z manjšimi zmožnostmi sprejemajo informirane odločitve. Sporočilo je razdeljeno na osem principov:
- spoštovanje človeškega dostojanstva, avtonomije in omogočanje proste izbire;
- princip nediskriminacije;
- polno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo (politično, ekonomsko, socialno, kulturno);
- spoštovanje različnosti in sprejemanje, pri čimer se poudarja, da so ljudje z manjšimi zmožnostmi heterogena skupina glede načinov življenja, navad in potreb;
- princip enakih možnosti, ker podatki kažejo, da imajo slabši dostop do izobraževanja in dela;
- enakost moških in žensk; in
- spoštovanje pravice otrok z manjšimi zmožnostmi, da ohranijo svojo identiteto in razvijejo potenciale.

Države članice bi morale poročati Združenim narodom o ukrepih, ki so jih storile v to smer. Ustanovljena je bila tudi komisija Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem principov CRPD.
Kljub nadzoru in strinjanju pa so težave pri implementaciji načel prisotne velike. Ena izmed težav je vztrajno pomanjkanje vključevanja ljudi z manjšimi zmožnostmi v vladne, izobraževalne in raziskovalne institucije. To so institucije z visokim družbenim statusom in s sredstvi, ki bi lahko omogočile dejanski vpliv ljudi z manjšimi zmožnostmi na načrtovanje in izvajanje politike, kakovost in varovanje človeških pravic v službah, itd.
Premika iz le retorične uporabe CRPD tudi na področju duševnega zdravja ni zaslediti.

V Sloveniji je to mogoče utemeljiti z dejstvi, da v času pomanjkanja finančnih sredstev za službe npr. za duševno zdravje:

• politika ne sprašuje predstavnikov uporabnikov teh služb katere obdržati in pri katerih je mogoče zmanjšati njihov obseg ali financiranje, torej katere storitve in oblike pomoči in podpore potrebujejo, temveč odloča (verjetno) na podlagi administrativnih podatkov;
• da se uporabnikov služb ne sprašuje in večinoma ne upošteva pri načrtovanju izobraževalnih programov za strokovnjake, ki so ali bodo zaposleni v službah, kamor se namenjajo finančna sredstva zanje; in
• da se sredstva na področju duševnega zdravja pri nas še vedno zlivajo pretežno v institucionalne oblike obravnave, čeprav je povsem neizpodbitno dokazano, da si ljudje z manjšimi zmožnostmi (tudi na primer ostareli) v teh institucijah ne želijo živeti.

To, da smo v Sloveniji uspeli spregledati temeljne potrebe in zahteve ljudi z manjšimi zmožnostmi, je razvidno iz sistema financiranja, ki pretežno hrani institucionalne oblike obravnave in zanemarja obravnave v lokalnih skupnostih, v naravnih okoljih in v osnovnem socialnem in zdravstvenem varstvu.

Spregledalo se je,

• da so nevladne organizacije ustanavljale v rehabilitacijo usmerjene službe lokalno in po vsej Sloveniji v skladu z identificiranimi potrebami,
• da veliko večino ljudi z duševnimi motnjami zdravijo v osnovnem zdravstvenem varstvu,
• da je mogoče s pravočasnim zdravljenjem in ustrezno rehabilitacijo zagotoviti varovanje pravic, kot jih opredeljuje CRPD in da je mogoče zmanjšati število sprejemov v bolnišnice in zavode. To pa le v primeru, če službe, ki delujejo lokalno, delujejo tudi povezano in seveda če obstajajo. Skupnostna obravnava je povezano delovanje enakopravnih sodelavcev v procesu obravnave, ali povedano drugače, uspešno zdravstveno varstvo je lahko uspešno le ob uspešnih zaposlitvenih, socialnih, podpornih in drugih službah.

Spregledalo se je tudi, da sredstva za institucionalno varstvo (socialni zavodi in bolnišnice) naraščajo in ljudje z njimi pogosto niso zadovoljni. Veliki socialni zavodi so tudi z evropskimi sredstvi tako imenovano »deinstitucionalizacijo« izvajali v bližini osrednjih stavb, krepili institucije in jih nepretrgoma in z velikimi sredstvi tudi promovirali.
Razlika v financiranju nevladnih in vladnih (institucionalnih) organizacij je ogromna, zdi se da narašča in sama po sebi govori o tem, da se je zdravstvena in socialna politika odločila za segregacijo manjzmožnih. Takšna politika je v nasprotju z načeli CRPD.
Ljudje z manjšimi zmožnostmi in organizacije, ki jih zastopajo morajo imeti odločilno vlogo pri razvoju in izvajanju politike na področju duševnega zdravja in pri zaščiti njihovih pravic.

Literatura:

Gareth S. Owen, Fabian Freyenhagen, Genevra Richardson & Matthew Hotopf (2009) Mental Capacity and Decisional Autonomy: An Interdisciplinary Challenge, Inquiry: An Interdisciplinary Journal of Philosophy, 52:1,79-107.

Peter Bartlett.Convention on the Rights of Persons with Disabilities and the future of mental health law. Psychiatry 2009; 8.

Stewart W Mercer, Rhona MacDonald. Comment. Disability and human rights. The Lancet; 370 August 18, 2007

Raymond Lang. The United Nations Convention on the right and dignities for persons with disability: A panacea for ending disability discrimination? European Journal of Disability
Research 2009; 3: 266–285.

Dr. Vesna Švab