Sanje so odveč

Sanje so odveč, pristali smo v trdi realnosti. Treba je živeti v njej, ki je neusmiljena. Bistvo vsega je zagrešila neprevidnost. Zdaj je treba živeti s tem, kar nam je še ostalo. Lepo nam je z drugimi, a življenje je postalo zelo zapleteno. Potrebe družine so zelo kompleksne, zadovoljiti jih je čedalje težje zaradi napredujoče bolezni, tako da bo nujno izkoristiti domsko oskrbo, saj bolezen ne prizanaša, ampak vedno bolj stiska za vrat. A s tem je treba živeti in izrabiti življenje za lepe stvari. Čemu bi se obremenjevali, če lahko živimo mirno in sproščeno, v sožitju z drugimi in s seboj, kar seveda ne pomeni, da smo upravičeni do poseganja v njihovo življenje. Edino dopustno je sožitje z njimi; miroljubno življenje, ki odnaša nemir in prinaša notranje ravnovesje. Samo tako je moč živeti srečno in zadovoljno. Če se tega zavedamo, ni več ovir, sreča pa je, gre le za to, da si jo naredimo čim večjo, tako da jo ostane za vse dovolj. Z veliko strpnosti je to možno, življenje je potem lepo in zanimivo, če tega ne zmoremo, se stiska povečuje. Nevarno je le sanjati, saj gre potem vse navzdol, življenje pa odteka v prazno, česar se ne da več preprečiti po določenem času. Zato ukrepajmo, dokler je še čas. Potem bo obžalovanje zaman, v celoti bo le izguba časa, ki je neizogibna v tem primerih. Nujno je kaj storiti, dokler je upanje. Ko ugasne upanje, je vsega konec. A dokler upanje traja, delamo, kot da se ni nič zgodilo. Tako je edino prav, saj si ga sicer razbijemo sami, kar je nedopustno. Vemo, da je to nedopustno, a delamo ravno tisto, kar je napačno. Za obžalovanje je potem prepozno, a tudi nič ne koristi. Nič več ni lepo, ampak je vse skupaj le še životarjenje in čakanje na konec. V tem primeru konec ni več daleč. To čaka vsakega izmed nas, brez izjeme, če se tega zavedamo ali ne.

Vojko Skalar