Objavljamo članek Urše Izgoršek, Delo.si

Na Goriškem teče projekt Zeli za ljudi, v katerem sodelujejo ljudje iz ranljivih skupin.

»Včasih, ko nas vidijo ob naših izdelkih na stojnicah, slišimo komentarje 'ah, bogi'. Pa zakaj bi bili bogi?! Med nami in njimi ni razlike, edina razlika je v tem, da eni vidijo, drugi pa ne ali bolj slabo. Tudi slepota ali slabovidnost sta del življenja in s tem lahko normalno živimo,« pravi Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, enega od partnerjev projekta Zeli za ljudi. Ta ima vrsto pozitivnih ciljev, zlasti vključevanje ranljivih skupin v družbo in njeno ozaveščanje.


Foto: B.J.P.

V Sloveniji živi približno 10.000 slepih in slabovidnih, ki jim različne oblike pomoči in oporo na njihovi poti zagotavljajo društva slepih in slabovidnih. Izredno pomembno je tudi, da njihove potrebe in načrte podprejo okolica in druge organizacije, da tako s skupnimi močmi uresničujejo projekte, s katerimi si člani ranljivih skupin dvigujejo samozavest, se vključujejo v družbo, hkrati pa družba postaja bolj občutljiva za njihove težave.
 
Želijo se dokazati

Eden takšnih projektov – Zeli za ljudi – je pred nekaj leti nastal na Goriškem, kjer so moči združili zavod GOST na planoti in Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica (MDSSNG), ki je med drugim iskalo možnosti, kako bi v domačem okolju izvajali rehabilitacijo pozneje oslepelih in slabovidnih ljudi.

»Začeli smo testirati, kje se lahko slepi in slabovidni vključujejo v aktivnosti zavoda. Učili smo se dela z zelišči, od sejanja, prebiranja, pobiranja, predelave, izdelave izdelkov, uporabe v kulinariki … Ugotovili smo, da se lahko vključijo v celoten delovni proces, seveda z določenimi prilagoditvami. Svoje izdelke lahko ponujamo tudi na stojnicah in celo izdelujemo žlikrofe. Vsako leto se udeležimo praznika žlikrofov in različnih dogodkov, na katerih slepi prikažejo, kako se naredi določen izdelek. Po eni strani bi rekel, da smo atrakcija, pa drugi pa damo s tem ljudem možnost, da se dokažejo,« razlaga Igor Miljavec.

V projektu sodeluje tudi Šent – Slovensko združenje za duševno zdravje, katerega uporabniki izdelujejo vrečke in embalažo. Ideja o gojenju, nabiranju in pripravi različnih zelišč, ki uspevajo zlasti na njivah in vrtovih v Zeliščnem centru na Grgarskih Ravnah pri Novi Gorici, kupiti pa jih je mogoče v nekaterih trgovinah in na spletu, je zaživela in zdaj je njihovo sodelovanje že utečeno. Vsi partnerji projekta se zavedajo, da obstaja še veliko možnosti za izboljšave, zato ves čas razmišljajo, katere novosti bi še lahko vpeljali.

Odgovorni do ljudi in narave

»Zavod GOST na planoti je nastal že leta 2008, da bi prek njega spodbujali razvoj Trnovske in Banjške planote ter podeželja. Od vsega začetka smo v projekte vključevali tudi ranljive skupine, predvsem MDSS Nova Gorica, ki je tudi eden od ustanoviteljev. Od leta 2013 delujemo kot socialno podjetje, predvsem za pridelavo in predelavo zelišč, v vse aktivnosti pa vključujemo ranljive skupine,« pojasnjuje direktorica zavoda GOST na planini Barbara Jesenšek Podpečan. »Pri gojenju in nabiranju zelišč je ogromno ročnega dela, tako da prikrajšane skupine pomagajo pri pripravi njiv, sajenju, vzdrževanju, čiščenju zelišč in pripravi za nadaljnjo proizvodnjo. Med slepimi in slabovidnimi je bila izšolana tudi skupina za delo v kuhinji.

Prizadevamo si, da smo odgovorni ne le do ljudi, ampak tudi do narave, zato pri izdelavi vrečk in embalaže uporabljamo rabljene materiale.« Že lani so odprli spletno trgovino, v kateri je mogoče kupiti zelišča in različne lokalne izdelke, različne mešanice zelišč, eterična olja, čaje, zeliščne piškote, žele iz kosmulje itd. V MDSSNG pa načrtujejo spletno stran, ki jo bo lahko upravljala slepa oseba.

Nove poti v turizmu

»Cilj projekta je, da s skupnimi močmi naredimo nove programe tako pri pridelavi zelišč kot v turistični ponudbi,« pravi direktorica in našteva, da so v sodelovanju z lokalnimi kmeti že izvedli nekaj manjših programov, obiskovalce lahko popeljejo po Trnovski in Banjški planoti, kjer je zasajena njihova zeliščna pot, obiskovalci pa lahko skupaj z uporabniki pripravljajo lokalno hrano, kar je hkrati priložnost, da se seznanijo s težavami različnih prikrajšanih skupin. »Za cilj smo si dali, da bomo v projekte na novo vključili 90 oseb iz ranljivih skupin, 60 smo jih že. Imamo dosti dogovorov, tudi čezmejnih, a je zdaj vse blokirano. Do korone pa je k nam na obisk prihajalo tudi veliko avtobusov.«

Lani so bili precej dejavni s prezentacijami izdelave lokalnih jedi, kot so frtajla, frika, žlikrofi, ki jih izdelujejo njihovi uporabniki. V ekološkem kampu v Kobaridu so za goste pripravljali lokalno hrano. »Tudi letos se pogovarjamo o sodelovanju, a smo vsi malo bolj zadržani, saj ne vemo, kakšne bodo razmere zaradi koronavirusa. Dejstvo pa je, da z vsemi temi dejavnostmi razbijamo tabuje.« V projekt želijo pritegniti tudi druge organizacije, v katerih se povezujejo prikrajšane skupine. »Poleg delovne in socialne aktivacije ljudi imajo organizacije tudi same lahko koristi. Pripravljamo model, kako bi s tem tudi finančno pomagali, da bi bile nevladne organizacije bolj stabilne.«
 
Osebni stik pomaga

»Takšni projekti so v rehabilitaciji in na splošno pomembni predvsem za pridobivanje samozavesti. Da dokažeš sam sebi, da si sposoben. Zelo pomembna je tudi socialna vključenost. Poleg tega svojo priložnost dobijo vsi tisti, ki si želijo delati z zelišči, in nekateri med njimi si potem na domačem vrtu ali balkonu zasadijo najljubša zelišča,« pojasnjuje Igor Miljavec, ki s slabovidnostjo živi od rojstva, odkar pomni, pa je želel prispevati k izboljšavam v vsakdanjem življenju slepih in slabovidnih. »Že 20 let sem predsednik društva, imel sem ogromno funkcij, pri zvezi lions klubov pokrivam področje slepih in slabovidnih, sem tudi član sveta vlade, ni, da ni,« se smeji.

Sam veliko dela na področju dostopnosti prostora, storitev in informacij za vse ranljive skupine, kar se po sodobnih smernicah ureja celostno, za vse skupine hkrati, in ne več za vsako posebej. Med funkcionalno ovirane poleg slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter oseb na vozičkih sodijo tudi mame z vozički, otroci in starejši. »Stvari se premikajo. Največji problem je sprememba miselnosti v glavi ljudi. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ima kar 70 odstotkov starejših težave z vidom ali sluhom in da mnogi ne želijo iti ven, ker ni urejena dostopnost,« opozori.

Je pri nas dovolj podpore in razumevanja za takšne projekte, kot so Zeli za ljudi? »Odvisno od tega, koliko si inovativen in koliko si vztrajen. Na deklarativni ravni vse zelo potrjujemo, ko je pa treba nekaj konkretno podpreti ali kupiti, je morda malo drugače. Vem, da smo zdaj vsi v stiski in da se ti izdelki ne morejo primerjati s tistimi, ki jih ponujajo veletrgovci, saj naši nastajajo v butični proizvodnji. Odnos se izboljšuje, da ne bom čisto pesimistična. Naš cilj je priti v večje trgovine, na tržnice. Trenutne razmere so težke, iščemo nove poti, kako preživeti. Res pa je najlepše takrat, kadar nas lahko ljudje osebno spoznajo, da jim lahko opišemo, kaj delamo, in jim pripravimo degustacijo,« pravi Barbara Jesenšek Podpečan. Tisti, ki se odločijo za nakup izdelkov z imenom Zeli, pomagajo vsem sodelujočim v projektu, podprejo pa tudi odgovoren odnos do narave.