Objavljamo članek Simone Bandur, Delo.si

V drugem valu sicer ni prav veliko podatkov o stanju prebivalstva, a posledice so in se bodo čutile še nekaj časa.

Čeprav smo s kratkim sproščanjem nekaterih ukrepov dobili navidezno prekinitev dolge epidemične jeseni, ki prehaja v zimo, drugi val traja že tako dolgo, da počasi izgubljamo občutek, v katerem tednu smo. Vse to brez dvoma pušča posledice na psihični kondiciji prebivalstva, se strinjajo strokovnjaki, a niso povsem črnogledi. Tudi bilanca uporabe antidepresivov v resnici ni tako slaba, kot so na prvi pogled kazali podatki NIJZ, pa vendar veliko pove.

Pred časom objavljeni podatki inštituta za javno zdravje, ki so pokazali, da je poraba antidepresivov med prvim valom epidemije strmo narasla, so vzbudili ugibanje, kako bo šele v drugem valu, ko bo epidemija veliko hujša.

A pri tem na inštitutu opozarjajo na pomembno podrobnost. Podatki resda kažejo, da se je spomladi povečalo število izdanih receptov za antidepresive (aprila za 21 odstotkov v primerjavi s tem mesecem lani, maja kar za 41), vendar je bilo z njimi predpisanih manj odmerkov. Ali kakor je ponazorila psihologinja Saška Roškar z NIJZ: »Če smo imeli prej pet receptov in na vsakem po dve škatlici antidepresivov, jih je bilo potem deset s po eno škatlico.« Pri tem smo torej na nekakšni pozitivni ničli v primerjavi z lanskim letom.

Dostopnost zdravstva

Toda tu je še tretji pomemben podatek, ta pa kaže, da se je število porabnikov povečalo. »Na podlagi tega lahko sklepamo, da je v populaciji več ljudi, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje.« Kot je še potrdila sogovornica, so bili to ljudje, ki so dobili na novo predpisano zdravilo. »Ne vemo, za kakšne težave so dobili recept, ali je bila to v resnici depresija ali kaj drugega, kajti antidepresivi imajo zelo širok spekter delovanja.«

Večje število uporabnikov bi lahko pripisali tudi temu, da je bil dostop do zdravstvenih storitev zelo omejen, zato je bil morda recept nekakšen izhod v sili, posledica zdravljenja na daljavo. Ali kakor je dejala predsednica združenja za duševno zdravje Šent Vesna Švab: »Veliko obravnav poteka po telefonu ali drugih medijih. Ljudem, ki ne spijo, so tesnobni ali napeti, imajo morda celo panične napade, je mogoče delno pomagati z antidepresivi, možnosti za psihoterapevtsko pomoč so namreč zelo okrnjene.« Dostopnost zdravstva ima tako po njenem prepričanju velik vpliv na razvoj duševnih motenj.

Pomemben del odgovora je tudi dejstvo, da je bilo predpisovanje zdravil v spomladanski epidemiji omejeno. To so potrdili na zavodu za zdravstveno zavarovanje: ker so lahko izdajali le enomesečno količino zdravil, so temu ustrezno kroničnim bolnikom zdravniki predpisali več receptov (denimo namesto enega za tri mesece so bili predpisani trije). Zato je, kot je poudaril Peter Rutar z ZZZS, najbolj verodostojen podatek o predpisanih definiranih dnevnih odmerkih (DDD) ter vrednosti izdanih zdravil, prav tako so smiselne primerjave celih let, ne le posameznih mesecev. Od januarja do septembra letos je bilo predpisanih 35.813.135 odmerkov oziroma 1.221.655 škatlic, v enakem obdobju leta 2019 pa 35.431.628 odmerkov oziroma 1.222.704 pakiranj. Poraba je bila torej le malenkost večja, kar pa ne spremeni dejstva, da poraba antidepresivov od leta 2010 narašča.

Posebnega povečanja v epidemičnem letu niso zaznali niti v Lekarni Ljubljana. Število receptov za antidepresive kot za druga zdravila je na približno enaki ravni kot lani, je odgovorila predstavnica za odnose z javnostjo Tjaša Hace, tudi povečanega povpraševanja po kakšnih drugih sredstvih za pomiritev ne opažajo.

Utrujeni, ker niso kos situaciji

Terezija Oven, zdravnica splošne in družinske medicine, v svoji vsakodnevni praksi večjih duševnih težav med pacienti ne zaznava. Med njimi sicer prevladujejo študenti in izobraženi ljudje (dela v Ambulanti za študente na Aškerčevi v Ljubljani), ki večinoma delajo od doma, »in če je že kriza, je kriza tukaj«. Opaža težave pri usklajevanju dela, družinskih in šolskih obveznosti, ki deloma izvirajo iz tega, da družinski člani niso navajeni preživeti toliko časa skupaj. Tako se zgodi, kakor živo opisuje sogovornica, da priteče kakšna mama v ambulanto, ker mora v resnici samo nekomu malo potarnati. Nekaj je bilo primerov, ko so ljudje izgubili delo ali so se njihovi projekti končali, novih pa ni na obzorju, vrnili so se tudi ljudje, ki zapadejo v psihične težave ob vsakih kriznih situacijah, kakršna zdajšnja epidemija nedvomno je. »Povečanja depresije tako ne opažam, kvečjemu utrujenost od vsega, ker ljudje preprosto niso kos situaciji.« Prav tako, kot pravi, ni na novo uvajala zdravljenja z antidepresivi.

Starejšim v prid življenjske izkušnje

V drugem valu sicer prav veliko podatkov, ki bi trdno dokazovali, kako se slabša duševno stanje prebivalstva, še nimamo, pa vendar je gotovo, da posledice so in se bodo čutile še nekaj časa. Zaznavajo jih na linijah za pomoč, tudi na telefonu za psihološko podporo ob epidemiji (080 51 000), ki so ga odprli pri NIJZ. »V drugem valu je več klicev, pretežno gre za anksiozno, depresivno simptomatiko, ljudje so negotovi ... To je razumljivo, saj so finančne in tudi psihične resurse porabili v prvem valu. Nekaj času se lahko boriš, potem ti moči zmanjka. Svoje doda tudi narava s krajšimi dnevi,« je razmišljala Saška Roškar.

V društvu Zaupni pogovor Samarijan (116 123) povečanja števila klicev sicer ne zaznavajo, vsako leto jih sprejmejo več kot 21.000, in tudi letos bo, kot kaže, tako, so pa stiske hujše, nezadovoljstvo večje, tudi zaradi nepredvidljivosti razmer. »Zdi se, da so prilagoditvene sposobnosti ljudi izčrpane,« je poročala strokovna vodja društva Tatjana Vertačnik.

Najhujša posledica naraščanja duševnih stisk in občutka brezizhodnosti so samomori. Čeprav družbena omrežja menda razgaljajo tudi takšne tragične zgodbe, po podatkih policije letos samomorov ni bilo več kot lani; leta 2019 se jih je zgodilo 320, letos do konca novembra 291, večjega odstopanja ni opaziti niti v mesecih omejitev gibanja. V društvu Samarijan je število klicev tistih, ki imajo samomorilne misli, prav tako na ravni vsakoletnega povprečja, med 180 in 200.

Tudi psihiatrinja Vesna Švab pravi, da porasta samomora ne zaznavajo. V preteklih mesecih so bile številke celo nekaj manjše, zdaj pa po svetu že zaznavajo rahlo povečanje. »V obdobju ekonomske krize, ki bo sledila, je pričakovati, da bo število samomorov zraslo. V zadnji gospodarski krizi se je njihova pogostost povečala v kar 54 odstotkih držav,« je poudarila Švabova.

Iz tedna v teden strokovnjaki vedo več tudi o posledicah, ki jih pušča epidemija na duši ljudi. »Pokazalo se je, da je prevalenca tesnobnih stanj med mladimi 40-odstotna. Pri starejših ljudeh, za katere smo mislili, da bodo v večji stiski, ker so posledice bolezni zanje lahko hujše, so stopnje tesnobnosti, stresa, nespečnosti in strahu, kaj se bo zgodilo, razmeroma nizke. Očitno je tukaj neka generacijska razlika, ki govori v prid življenjskim izkušnjam.«

Psihosocialni pristopi

Na splošno je več anksioznih in depresivnih motenj, nespečnosti ter težav z odvisnostjo od različnih snovi, pri čemer so najbolj prizadeti tisti, ki so bili že prej na družbenem robu. Porast tesnobe je zaznaven tudi med ljudmi, ki so v prvih vrstah boja z epidemijo, to so reševalci, medicinske sestre, zdravniki, negovalno osebje v domovih za ostarele. »Tu se lahko pojavijo hude stresne motnje, zato bi jim morali pomagati s posebnimi programi, ki bi jih bili tudi pripravljeni sprejeti. To so namreč ljudje, ki težko priznajo, da ne zmorejo več, da je psihološki pritisk prevelik.«

To je tudi skupina, ki jo nameravajo posebej vključiti v nacionalni program duševnega zdravja, katerega dopolnitve so pripravili na podlagi posvetovanj tako s strokovnjaki kot s svojci in se skladajo z mednarodnimi priporočili. V njem je treba med drugim, kot je dejala Vesna Švab, odpraviti napake, kakršne smo naredili med prvim valom, ko se je vse zaprlo. »Službe za duševno zdravje morajo ostati odprte, saj je preveč ljudi v stiski.« Prav tako je zelo pomembno delo na terenu, stalno je treba iskati ljudi, ki morda potrebujejo pomoč, in ne čakati, da jo sami poiščejo. »Zdaj vemo, da pomagajo psihosocialni pristopi, to so topla beseda, podporno okolje, sočutje in razbremenitev. Takšen je tudi poziv Svetovne zdravstvene organizacije: omogočiti ljudem, da pomagajo drug drugemu,« je razlagala psihiatrinja.

​Kljub ugotovitvam o slabši psihični kondiciji prebivalstva pa Vesna Švab dolgoročno ni pesimistična. »Mislim, da je v naši naravi, da smo prilagodljivi in se lahko iz krize marsikaj naučimo.«

Navsezadnje imamo pri obvladovanju tovrstnih stisk veliko prednost, in to je, da so pristopi za področje duševnega zdravja, čeravno ima v vseh državah sistemske pomanjkljivosti, že znani. »Epidemija covida-19 je nekaj novega, poznamo pa načine, kako se spopadati z dejavniki tveganja za duševno zdravje in kako krepiti tiste, ki pozitivno vplivajo na to,« je poudaril Matej Vinko, ki na NIJZ vodi delovno skupino za področje duševnega zdravja.

Res sicer je, da dlje ko traja epidemija in dlje ko smo izpostavljeni slabim podatkom ter omejitvam, ki slabšajo socioekonomsko stanje prebivalstva, več je stisk. »A za zdaj o skokovitem porastu duševnih motenj ne moremo govoriti, navsezadnje je to proces. Če nas je veliko v stiski, to še ne pomeni, da bomo vsi razvili duševno motnjo. So pa skupine, ki so bolj ogrožene.«

Simona Bandur