ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Več postelj v zaprtih oddelkih, več moči institucijam

11-12-2020

Objavljamo članek Andraža Rožmana, Dnevnik.si

Potem ko je ustavno sodišče odločilo, da zakon o duševnem zdravju ni skladen z dvema členoma ustave, je ministrstvo za zdravje pripravilo nov zakon. Strokovnjaki opozarjajo, da tudi ta predlog pomeni odmik od sodobnih evropskih rešitev na tem področju.


Ustavno sodišče je maja lani pritrdilo osebi, ki je trdila, da sta ji bila med prisilno namestitvijo v prezasedeni varovani oddelek varstvenega zavoda kršena dva člena ustave, in sicer 19. člen (varstvo osebne svobode) in 21. člen (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva). Ustavno sodišče je poudarilo, da v takih primerih ne zadošča le sklicevanje na varstveni cilj, ampak je potrebna tudi uresničitev terapevtskega cilja. Državnemu zboru je naložilo, da neustavnost odpravi v devetih mesecih.

Več kot pol leta po izteku roka se je javna razprava o zakonu, ki ga je po skrajšanem postopku pripravilo ministrstvo za zdravje, končala. Neustavnost naj bi odpravili s povečanim številom osebja v zavodih in novimi posteljami; v zakon so zapisali tudi normative. V predlogu zakona tako med drugim piše, da je treba v varovanih oddelkih slediti cilju zagotavljanja namestitve najmanj 12 oseb na 30.000 prebivalcev.

Krepitev institucij

Več naših sogovornikov opozarja, da predlagana rešitev v vsebinskem smislu, torej v smislu skrbi za ljudi z duševnimi stiskami, ne odpravlja težav. Nasprotno, celo odmika se od konvencije o pravicah invalidov ter trendov in priporočil Evropske unije, ki govorijo o razgradnji institucij in prehodu v oskrbo v skupnosti. Na fakulteti za socialno delo, ki je ministrstvu poslala številne pripombe, opozarjajo, da predlagani normativ pomeni več kot 130 novih postelj na varovanih oddelkih oziroma povečanje zmogljivosti za dobrih 15 odstotkov, kar da ne vodi v deinstitucionalizacijo, ki jo sicer omenja tudi zakon, ampak v dodatno širjenje institucij. Na ministrstvu za zdravje sicer zatrjujejo, da bodo glede na pripombe v javni razpravi predlog, čle bo potrebno, ustrezno spremenili.

»Problematično je, da so kot edino rešitev za ugotovljeno neustavnost ponudili več oddelkov in postelj,« je dejala profesorica s fakultete za socialno delo Mojca Urek in dodala, da zakon spregleduje celo vrsto drugih možnosti oskrbe v okviru skupnostne obravnave. Slovenija se je, kot pravi, s podpisom konvencije o pravicah invalidov zavezala k moratoriju na povečevanje in gradnjo novih institucij; predlog zakona je s to zavezo v konfliktu. Poudarja, da zakon sicer predvideva nekaj manjših izboljšav, med njimi vključitev centrov za duševno zdravje, a da to še ne pomeni deinstitucionalizacije. Po njenem mnenju bi bilo treba v temelju spremeniti duha zakona, preiti od zgolj zdravstvenih k bolj integriranim definicijam duševnega zdravja in oskrbe. Opozarja, da je zakon še vedno bolj osredotočen na varovanje in nevarnosti kot na potrebe in stiske uporabnikov.

Da predlagani zakon zgolj formalno izpolnjuje navodila ustavnega sodišča, meni psihiatrinja in predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT Vesna Švab, ki je kot ena od 19 zunanjih strokovnjakov sodelovala pri pripravi zakona. Po njenem mnenju iz zakona ni razvidno, da avtorji vedo, kakšne so potrebe ljudi v socialnih zavodih. »Temeljno vprašanje, na katero s standardi in normativi ne moremo odgovoriti, je, koliko uporabnikov je v zavodih po nepotrebnem in zakaj jim niso zagotovljene ustrezne alternativne oblike bivanja v domačem okolju,« je dejala in dodala, da so najbolj restriktivne oblike obravnave primerne le za majhno število uporabnikov.

Uzakonjena stigmatizacija?

Mojca Urek poudarja tudi pomen vključevanja uporabnikov v proces rehabilitacije, o čemer govorijo številni mednarodni dokumenti. Uporabniki so na nedavni okrogli mizi ugotavljali, da v novem zakonu te vloge nimajo in da je treba zakon napisati na novo. Predsednik društva Svizci Cveto Tovornik je izpostavil, da bi bilo bolj koristno kot v nove postelje vlagati v preventivo in ozaveščanje. Razložil je, da ljudje, ki se prvič srečajo z duševno stisko, ne vedo, kaj storiti, ker o tem nimajo informacij. Dejal je, da se človek vedno sreča z vprašanjem, »ali sem znorel«; ker pa je »znoreti« zaznamovano s slabšalnim pomenom, se pojavijo stigmatizacija, samostigmatizacija, diskriminacija in samo- diskriminacija. Kot uzakonjeno stigmatizacijo vidi tudi del drugega člena, v katerem piše, da je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov.

»Sam se ubadam s to težavo 24 let in lahko rečem, da ne gre zgolj za biološko delovanje možganov, ampak tudi za nebiološke in nemedicinske vzroke,« je dejal in kot rešitev izpostavil celostno obravnavo ne le posledic, ampak tudi vzrokov duševnih stisk, v kar naj bo vključena vrsta področij – tudi stanovanjsko, delovno, socialno, psihoterapevtsko…

Andraž Rožman


 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem