ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Teden spletnih objav: utrinki iz vsakdanjika uporabnic_kov DC NG in terena

22-11-2021

V mesecu novembru – mesecu preprečevanja zasvojenosti - smo si v dnevnem centru (DC) Nova Gorica kot eno izmed dejavnosti zamislili Teden spletnih objav – utrinki iz vsakdana uporabnic/kov programa DC in Terenskega dela. Namen te aktivnosti je širši skupnosti pokazati življenje posameznic in posameznikov z izkušnjo uporabe drog.

UTRINKI IZ MLADOSTI

Pri šestnajstih letih sem obiskovala turistično šolo v Izoli.
Kot uspešna učenka sem se v dijaškem domu in šoli nato srečala s prvo izkušnjo z drogo. Najprej sem probala samo marihuano iz radovednosti in občutek mi je bil všeč in tako sem nekaj časa konzumirala v družbi samo lahko drogo. Moram reči, da imam lepe spomine, ko smo s sošolci med odmorom na pomolu imeli navado se družiti in kaditi.
Nato sem začela zahajati med vikendi v diskoteke. Zaljubila sem se v rave muziko in tam sem se srečala s plesnimi drogami. Začela sem živeti samo še za vikende in občutke omame. Na prvem ekstaziju sem v diskoteki občutila samo ljubezen, ugodje.
Vse je bilo popolno.
Oboževala sem vsa poživila in rave muziko.
Vendar, s časom je prišlo do zlorab drog in posledično sem bila po višku dobre energije med vikendom, nato slaba še cel teden. In tudi v šoli nisem bila več uspešna. Droga je postala moj del življenja.
Dajala mi je in jemala.
Po več letih sem si izborila nazaj normalno življenje. Z ogromno truda sem opustila prijetno in neprijetno razvado.
Moram povedati, da mi ni žal za to izkušnjo, a vseeno sem spoznala, da je življenje brez drog kvalitetnejše.
In danes sem ponosna, da to ni več moj interes.

Zvezdica
________________________________________________________________________________________

UTRINEK IZ PRETEKLOSTI

V času moje odvisnosti, kar me je najbolj zaznamovalo, je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Idrija.
Spomnim se zaprtega oddelka, na katerem sem preživela dva meseca. Pacienti so tukaj s težkimi diagnozami … težko je bilo …
Trenutek, ki mi je odprl svetlost v temi je bil, ko mi je zdravnik odobril selitev na odprti oddelek.
Svoboda se zdi človeku samoumevna. Kadar ti jo odvzamejo, takrat začneš ceniti vse stvari, ki jih prej nisi.
Življenje je prekratko, da bi si ga sam dan za dnem odvzemal.
Ceni sebe in svoje življenje.

Pika Poka
________________________________________________________________________________________


DUŠA

Duša, se kot iskrica v srcu udomači,
ravno na zemljo si želi,
med ljudi, ki jih skoraj več ni.
Usodi so se predali,
otroško ljubezen iz sebe izgnali,
življenje svoje za denar prodali.

Vidim obrise teles, izgubljene nekam
tam vmes – globoko pod zemljo,
ali nad prostrano nebo.
Ko jih vprašaš kaj in kako,
saj ne vedo, kaj naj povedo,
dejstvo je, da se ne zavedó…

Duša tiho čaka,
po telesu se mirno pretaka,
ljubezen izraža, saj samo to si želi,
da poleti.
Kot mavrična sapica
polne nedolžne ljubezni,
skozi ljudi in vlije vero, sanje in
spoštovanje za vse dni.
Ker ve, da to ni enostavno, tiho bedi,
in čaka, da kdo za pomoč se oglasi.

Sončnica

 ________________________________________________________________________________

ZGODBA EX DILERJA

Imel sem 16 let, ko sem se prvič srečal z drogo. Prej sem že poznal marihuano, sem in tja sem pokadil kak špinel, vse drugo pa je bilo zame tabu. Nisem poznal drugih substanc, niti me niso zanimale, v bistvu sem bil zelo proti drogi. Nekega dne pa mi je moj najboljši prijatelj povedal za staf, za heroin. Kako je to dobro! Nekaj najboljšega kar je izkusil do zdaj –me je prepričeval, da bi tudi sam poskusil. Sprva nisem hotel, ampak ker mi je bil ta človek zelo blizu, ker sem mu zaupal in z njim delil vse, mu je uspelo. Prepričal me je in takoj se zgodil moj prvi šus heroina – kar direkt v žilo.

Občutil sem nekaj neverjetnega, ne vem, ne da se opisat z besedami. Kot bi bil v nebesih. Ta občutek je bil tako lep, intenziven, da sem si kmalu zaželel še, še nebes, in zdaj sem vedel, da jih lahko kupim in pridem tja kadarkoli si zaželim. Skoraj kadarkoli. Sčasoma sem namreč postal že fizično odvisen, zato sem moral jemati večje doze, da bi zadostil tako psihični kot fizični odvisnosti, za kar pa sem potreboval več denarja, kot sem ga imel na razpolago. Takrat sem pričel krasti – najprej denar domačim, sposojal sem si tudi od prijateljev. Pri 18ih so me dobili policaji s priborom za injiciranje v žepih. Obvestili so mamo in me odpeljali domov. Nisem razumel, zakaj mati zganja tako paniko, da je moja odvisnost problem. Na srečo si prvič nisem prislužil brce v rit – starši so mi stali ob strani, želeli so, da se grem zdravit. Zato sem hodil na srečanja in se vpisal v metadonski program. Dolgo nisem zdržal – zraven metadona sem želel še ostalo, občutek, ki ti ga lahko samo droga, heroin, kokain. Spet sem potreboval denar in ponovno sem začel s krajami. Domačim sem ukradel vse, kar je bilo kaj vredno, samo da bi imel za svoj šus. Takrat je očetu prekipelo in vrgli so me iz hiše. Nisem se sekiral, moje življenje mi je bilo všeč, zato sem se umaknil s šotorom v gozd in tako preživel naslednji dve leti – sredi niča, sam s svojo odvisnostjo.

Po dveh letih je oče vzpostavil stik – prišel je do mene, pogledat, kako sem, me vprašat, če bi prenehal s tem kar počnem, če pridem domov. Tega nisem želel, užival sem po svoje in očeta sem odslovil. Čez nekaj časa je spet prišel, vprašal me je, kaj mislim s svojim življenjem, če ga bom kar tako zapravil. Takrat sem se zamislil in se vrnil z njim domov. Seveda je vrnitvi takoj sledil detox –starši so me podpirali in po končanem programu sem se domov vrnil čist. A spet ne za dolgo.

Ravno v tistem obdobju, ko sem uspešno končal program detoksikacije in se poln upanja v prihodnost pripravljal na nov začetek, je bilo stanje na trgu dela slabo in nikakor mi ni uspelo najti zaposlitve. Tako sem se dolgočasil iz dneva v dan, in kmalu so mi v glavo spet prišle misli na drogo. Začel sem si kupovati metadon, a ker sem bil brez vira prihodkov, saj službe nisem imel, sem moral nekaj pogruntat, da bi kaj zaslužil. Šel sem k dilerju, ki sem ga poznal že prej in ga vprašal če se da dilat. Ker nisem imel denarja sem se zapufal, tako da mi je dal drogo naprej. Tako sva oba zaslužila, on več kot jaz ker nisem imel denarja za kupit kar mi je dal. Vsakič ko sem zdilal sem prinesel denar in dobil drugo robo. Takrat sem imel 24 let.

Ko so prijatelji ugotovili, kaj se dogaja z mano, so se drug za drugim začeli umikat, dokler nisem ostal sam. Ni mi bilo prijetno ob tem, ampak tako je bilo moje življenje, mislil sem, da bo to šlo mimo in bomo spet prijatelji kot prej, kar pa se seveda ni zgodilo.

Tako mi je ostala samo klapa z ulice – stranke, katerim sem prodajal drogo. Vedno smo bili dogovorjeni na nekem mestu zunaj, nisem hotel voziti ljudi domov, zaradi staršev. Dilal sem dobrih 7 let, ko sem postal pohlepen na denar. Želel sem zaslužit več, zato sem poskusil še na italijanskem trgu, kjer so bile cene za gram droge neprimerno višje kot pri nas. Bil sem na sceni dva tedna, ko so me dobili italijanski policisti. Pri sebi sem imel nekaj paketkov po pol grama heroina, pripravljenih za prodajo. Hitro sem jih pogoltnil, da bi skril robo, a so policaji to opazili, me vklenili in takoj peljali v bolnišnico v Gorici, na slikanje trebuha. Preiskava ni pokazala rezultatov, zato so me dali na oddelek za opazovanje, z mano pa dva policaja, ki naj bi me pazila, četudi sem bil vklenjen za posteljo. Medicinska sestra je prinesla odvajalo, 1liter tekočine, ki naj bi jo popil na vsakih 20 minut. Ker nisem hotel, so me na silo prijeli in mi jo zlivali v usta. Želeli so da izbruham paketke, ki sem jih pogoltnil, a ni šlo. Kmalu pa je odvajalo prijelo, črevesje je pognalo naprej in po 28 ur trpljenja sta prišla dva zavojčka na plano. Ker pa je bila količina prepovedane droge premajhna za pridržanje, so me izpustili domov, vsega izmučenega in ponesnaženega, kot sem bil.

To je bila zadnja dilerska izkušnja, po tem sem s prodajo prepovedanih drog prenehal. Končal sem s tem življenjem, ne bi mogel it še enkrat skozi to, kar sem doživel. Ostal sem brez dobrih prijateljev, zapustila me je punca, s starši še vedno nimamo najboljšega odnosa, čeprav imam zdaj že 40 let in živim drugačno življenje. V uteho mi je ukvarjanje s hobijem, ki mi vzame precej časa, tudi nove ljudi sem spoznal na ta način, čeprav bi težko rekel, da so to tisti pravi prijatelji. Imel sem dva najboljša prijatelja v mladih letih, brez obeh sem ostal zaradi droge. Zato mislim, da ni toliko odvisno, v kakšni življenjski situaciji je človek, ko prvič poskusi z drogo, bolj je odvisno od njegovih prijateljev, tistih, ki so mu res blizu, s katerimi deli vse. Seveda pa je potem vsak zase odgovoren, ali bo z jemanjem droge nadaljeval ali ne.

Anonimni




 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem