To je le ena izmed poti (Lidija Maričič)

Snopič premišljevanj o duševni bolezni

Življenje je kot peščena ura. Pretakajo se kamenčki ljubezni, modrosti, strpnosti ... Pretakajo se in se brusijo. Zbiramo jih in jih hranimo, pa vendar se nam vedno izmuznejo. Hočemo jih zadržati in si domišljamo, da to že znamo. Življenje nam obrača uro in nihče ne ve, kdaj se bo ustavila. Imamo pa eno prednost; da dalj, ko se ura obrača, žlahtnejši so kamenčki.

Ob dnevu duševnega zdravja sem zbrala nekaj svojih zapisov in jih objavila. Nekateru so že objavljeni, nekateri ne. Naj ponovno zagledajo – luč meni v veselje in zabavo tistim, ki jih bodo brali. Zapisi so nastali zadnjih 20 let, odkar sem dobila v dar računalnik, in niso kronološko urejeni.

Zahvaljujem se za pomoč pri oblikovanju zapisov Sonji Korelc, Nataši Fir Čečura in Heleni Kozinc, ki so naredile to, kar ne zmorem sama.

Svetovni dan duševnega zdravja (10. oktober) zame pomeni, da nisem sama na svetu in da je tu kar nekaj ljudi, ki jim je iskreno mar za nas, ljudi s težavami duševnega zdravja. Praznujem ga kot moj drugi rojstni dan, saj je moje življenje- tako je kot je.

Nenehno imam potrebo po dokazovanju, da je moje bivanje enakovredno bivanju ljudem brez težav in da tudi sama štejem. Nisem hiperproduktivna, nisem dodana vrednost za to družbo, ne plačujem v državno kaso, vendar bi bil ta svet drugačen, če me ne bi bilo. Sem dragocen doprinos v to družbo že s tem, kar sem – čisto preprosto član človeškega občestva in ne potrebujem potrdila, za to, da sem živa.

BARIČEVA HIŠA – PROSTOR ZA VSE LJUDI DOBRE VOLJE

Moje ime je Lidija. Po poklicu sem učiteljica. Živim v idilični belokranjski vasici v 200 let stari hišici. Zadnjih 15 let z Valterjem vodiva Kulturno-turistično društvo Baričeva hiša, za karega sva prejela Župančičevo diplomo. Sem pa tudi hčerka, teta, sestra, prijateljica – kar pač življenje zahteva od mene.

Nekje vmes med temi dejavnostmi me je ujela shizofrenija. Zaznamovana sem s črno piko duševne bolezni. Počasi te gloda in ti vzame vse; ponos, službo, materialno varnost in družbeno priznanost. Hvala Bogu ti ne vzame moči za borbo. Iz dna svoje duše potegneš ustvarjalnost in vztrajnost ter začneš vedno znova. Tudi jaz sem. Skupaj z Valterjem. Preselila sem se 100 kilometrov iz Ljubljane v Poljansko dolino ob Kolpi.

Poljanska dolina ima zelo bogato etnološko dediščino, iz katere še vedno zajemamo in se učimo. Lepa obala reke Kolpe, griči, ki jo obdajajo, ter zelene ravnice travnikov, nas zazibajo v sen in nam zagotavljajo, da sta še na svetu mir in sreča. Ko jo pogledamo iz zraka, je kot visoko postlana zibelka, ki čuva naše narodno izročilo – ljubiti in delati. Tu pa živijo ljudje s svojimi usodami in preteklostjo. Pod trgom Stari trg ob reki Kolpi je vasica Prelesje (bolj znana po odličnih Madroničevih postrvih).

Človek obrača, Bog obrne.

V Prelesju je dom mojih prednikov, ki nama je ponudil streho. Segla sva v bogato skrinjo šeg in navad teh krajev. V hiši je našel dom tudi Kulturno-turistični center Baričeva hiša. Ime je dobilo po starem hišnem imenu. Ko sva jo obnavljala, sva ohranila njen starinski izgled. Vse predmete sva skrbno očistila in tako je nastala manjša etnološka zbirka. Naša hiša je hiša odprtih vrat. Lahko bi rekli, da se je tu ustavil čas, saj je ostala taka kot v času naših dedkov in babic. Naši obiskovalci si lahko ogledajo, kakšne so bile hiše v Poljanah v 50 letih prejšnjega stoletja. Da pa bi kar najbolje izkoristili prostor, smo v hiši uredili galerijo, na skednju pa v poletnem času organiziramo različne zabavne prireditve. Gostimo razne umetnike – predvsem iz Bele krajne in s tem popestrimo kulturno ponudbo Poljanske doline.

Po poklicu sem učiteljica in knjižničarka. Moja velika ljubezen so knjige, zato sem začela zbirat stare knjige. Nastala je priročna knjižnica za vaščane in turiste.

Najlepše mi je, ko se ljudje zberejo v hiši in obudimo stare šege, proslavimo praznike, iz hiše pa se sliši domača pesem. Morda bi bila uspešnejša, če ne bi bila zaznamovana. Moje delo je bilo oteženo z marsikaterim trnom, prav zaradi najine drugačnosti. Vendar s poštenim delom premagaš vzorce o duševni bolezni in uspeh je bližje in bližje. Shizofrenija je duševna bolezen, nekakšen rak zavesti, ki te ohromi do te mere, da ne deluješ normalno. V mojem primeru ne gre več za domišljijske filme ali zvenenje, gre za nekakšno otopelost. Moja največja nočna mora je, da zaradi shizofrenije ne bom več koristna, da me bodo postavili v kot – kot nekakšen bambus in mi dali ravno toliko vode, da ne bom umrla. Proti temu se borim tako, da vsake toliko časa kaj napišem, opravljam svoje obveznosti, ki sem si jih naložila v Baričevi hiši in kaj objavim na faceboku o tem. Kot staromodna gospa sem tudi zapisala svoje strahove v knjigi, v dveh, če smo natančni – Ljubezen na preiskušnji in Nekdo te mora imeti rad.

Moje življenje je pravzaprav en sam strah, da ne bom ponovno zbolela. Nenehno proučevanje – po kakšnem ključu deluje bolezen, zakaj životarim, ne pa polno živim – me nenehno okupira. Z lahkoto lahko trdim, da je pozornost mojih prijateljev ta ključ. Najpomembnejši je obliž človeške bližine. Ljubezen oziroma občutek, da si kljub vsemu sprejet in ljubljen, čeprav si v dreku shizofrenije. Za vsako pot pa je potrebno kaj več kot ljubezen, treba je enostavno preživeti dan po dan, uro po uro. Treba je sprejeti kemijo, čeprav bi rajši prižgal džoint in zvrnil kozarček ali dva ... ali pa kar zaspal za vedno. Imaš oporo zdravil in tebi dragih oseb, pa vendar si sam. Kaj pomaga takrat, ko buljiš v zrak in si neskončno sam?

O tem moraš govoriti. Povedati moraš, kaj se dogaja s teboj ob krizah; če te boli, reči av in išči kemijo, ki ti ustreza. Seveda so potrebni zdravilci in psihoterapevti, ampak najprej moraš imeti v redu možgane. To je moje mnenje in ni nujno, da se strinjate. In druga stvar, ki pomaga meni? Napolnim si življenje z lepimi stvarmi: kuham, rišem, pišem, zabavam se s prijatelji, poslušam radio, telefoniram in absolutno se zabavam, če se le da. Ali pa samo sedim in sanjam.

In če mi igra v prsih, če čutim v duši mir, potem vem, da je vse v redu. Pohvalim se, če sem storila nekaj, kar me je razveselilo in sem kritična do svojih napak, pa vendar ne kritikarska. Ne obsojajte se sami, saj vas dovolj drugi. Pa vendar se je potrebno ustaviti, če delamo nekaj narobe. Disciplina duha je tista majhna malenkost, ki jo moramo poiskati; disciplina, ki nam pomaga razviti pozitivne navade, ki naj bodo okostje našega bivanja.

Kot sol življenja je domišlja. Kresilni kamen za iskro našega bivanja. Okvirji, ki nam določajo kakovost življenja in našo inventivnost. Je temeljni kamen vse umetnosti. Pa vendar, ko človek trpi, se domišljija rahlo poigra z njim. Nastanejo tako imenovani prividi. Sama sem to stisko doživela in vem, da resnica edina zdravi in nam ponudi jasen pogled na življenje. Kot ostrina ledeno hladnega zimskega jutra je, izostri nam pogled, imamo jasen uvid v življenje. Kljub vsemu pa si ne dam vzeti sanj in opazovanja oblakov na nebu ... in zato resnico iščem že celo življenje.

Življenje nam je podarjeno. Odgovorni smo, da ga preživimo pošteno. Boriti se moramo proti bolezni, četudi je to sluzasta depresija ali nora shizofrenija. In jaz se borim: z Valterjem sva zgradila Baričevo hišo, v kateri je prostor za vse ljudi dobre volje in poštenega srca. Pozimi hiša spi tiho zimsko spanje, spomladi pa s tulipani zacveti in začenjajo se prireditve. Najbližje mi je likovna umetnost, zato najrajši urejam galerijo in dejavnosti povezane z barvami. Vsko leto priredimo likovne delavnice in tudi letos smo jo. Vsako leto je malo drugače. Člani društev Ozar in Šent so se predstavili s svojimi čudovitimi izdelki. Ključno razstavo, ki je potovala iz Ljubljane, do Novega mesta in Črnomlja smo naslikali v mesecu avgustu, mesecu sončnega mrka. Slike so žarele v galeriji in pripovedovale zgodbo o Baričevi hiši in o prijateljstvih med ljudmi, ki nas obiskujejo.

ČRNA PIKA

Samo človek je tako narejen, da išče in brska in koplje po svoji preteklosti in se obsoja za stvari, ki niso pomembne ta trenutek. Kot kača se levimo in puščamo za sabo naše kože. Tu pa tam hočemo zlesti v kako staro, pa ni udobna. Vsaka spodobna kača jo mirno zavrže in gre naprej. Jaz pa se oklepam svoje kartoteke shizofrenik. Tiščim jo k srcu in komaj diham. Zakaj? Še sama ne vem prav dobro. Morda zato, da bi opravičila svoje čepenje in buljenje v črno piko na steni. Morda zato, da opravičim svoj večni ne morem, morda, da me ne bojo obsojali, ker sem drugačna. Stiskam k sebi svojo kožo, saj sem že pozabila, kako je brez nje. Pozabila, kakšno je odgovorno življenje, polno energije, kakšno je življenje, ko polno stojiš za svojimi dejanji, kakšno je življenje, ko si ti enostavno ti.

Življenje je polno navad in razvad. V šali pravim, da je enaindvajset dni potrebno za oblikovanje nove navade, pa zamočim že tretji ali četrti dan (tako da tega nikoli nisem preizkusila v praksi). Vem pa, kako je, če ponavljaš napake dolgo vrsto let. Brez energije sem, izcuzana in naveličana novih začetkov. Dolgčas namesto akcije in seveda krivim druge namesto sebe. Zdi se mi, da sem odrinjena od polne mize občestva. Namesto da bi zdržala tistih prekletih enaindvajset dni in oblekla novo kožo.

Je pa ena sama otežujoča ovira, in sicer da moji možgani niso narejeni za spremembe. Udobno se počutim, ko sedim in gledam črno piko. In udobno mi je početi čim manj. Udobno mi je nekomunicirati s svetom. Pa čisto res. Tu so napadi slabe vesti, ki jih potlačim in se potolažim s kakšno na hitro narejeno rečjo, telefonskim razgovorom o nepomembnih stvareh, na hitro narejeno skico in, seveda, televizijo. Pa vendar kljub samoti lahko pokličem nekaj starih prijateljic, kar je podobno umetnemu raju, saj telefon ne more nadomestiti obiska. Drogiram se s televizijo. Gledam slikice. Pa ne kakovostnih oddaj. Turške nadaljevanke in pa spanje in sanje, o katerih ne vem nič, ko se zbudim. Na knjigah se nabira prah, v knjižnici pa izbiram zgolj ljubiče.

Socialni stiki. Pripravljen imam nasmešek in masko za ljudi, ki vstopijo v moj svet trgovke, knjižničarke, sosede, goste. Imam pa nekaj starih prijateljic in zaradi njih se mi srce ogreje. Nisem zavržena, od vseh pozabljena. Sem del občestva. Imam svoj krog, na katerega lahko računam.

Z lahkoto vzpostavim stik s sosedi. Sicer se vidimo poredko, ker živim na koncu sveta. So pa moji žarki v praznem svetu. Zvečer se vrne Valter z dela. Ko pride on, nisem več shizofrenik, ki bulji v črno piko na zidu, ampak sem žena, ki čaka svojega moškega z večerjo. Imam svoj status in zaradi Valterja vem, da nisem več bolna, ker čutim ljubezen. VEM, da življenje ni privid, ampak da je lahko življenje tudi prav prijetno. Lahko računam nanj. Imam pa skritega asa v rokavu – svojo maternico – Baričevo hišo. To je moj dom. Tu lahko buljim v črno piko, tu lahko nič ne delam, samo sem. In tu je Valter, ki me sprejema s črno piko in mojo pasivnostjo. To je sprejetost.

Slekla sem že kožo duševnega bolnika, toda vsake toliko časa omagam in ponavljam stare napake. Vendar jo bom z močno voljo slekla in se pogledala v ogledalo in si rekla: »To sem jaz, Lidija, druge ni.« Tudi če sem malce utrujena, sem še vedno jaz, ki vem, kaj je prav in vem, kaj je narobe.Črna pika me ne sme premagati. Zdržati moram enaindvajset dni in oblikovati nove navade. Najlažje je popustiti. Ne smem se prepustiti udobju in ležernemu življenju. Poiskati moram motive, ki me vodijo iz te, že zdavnaj prežvečene mlake, in iti za začetek na sprehod, da ponovno vidim, kakšen je svet zunaj. Razmisliti moram, kje imam močna področja, za slabosti itak vem. Domišljija je tista, ki me bo rešila. V mislih vse vem, toda uresničiti te misli je včasih nemogoče, pa vendar upanje umre zadnje. Ni greh pasti, greh je ne vstati.

V ozadju pa slišim žebranje oče naša, kot mantre moje nemoči ...

ŽIVI PESEK

Zopet me je centrifuga življenja posrkala. Sss, pa milijonkrat sem si obljubila: Nikoli več. Na obisk je prišla gospa Depresija. Zdi se mi, da ždim v čisto majčkenem terariju. Skozi steklene stene gledam. Vse mi je jasno. Na živce mi gre svetloba. Zavlečem se v temen kotiček in hiberniram. Ljuba postelja v zatemnjenem prostoru. Pobeg v spanje. Položaj fetusa mi daje občutek varnosti. Človek je že tako narejen, da se zbudi iz še tako globokega spanja. Vstaneš, postaviš se na zadnje okončine. Ne za dolgo. Sedeš. In potem nastopi nesssskončno dolg čas. Človek je že tako narejen, da mora kaj početi. Kljub temu, da bi moral opraviti kup stvari, sedi in si na ramena nakoplje ogromno slabo vest.

Nekje je vendar olajšanje, nekje je vendar mir. Zagledam meni tako ljubo stvarco – telefon. Naenkrat sem močnejša. Veselje je tisto, kar ubija depresijo. Ne zanimajo me razprave o škodljivosti telefona, ne zanimajo me modrovanja znanstvenikov o odvisnosti od te igračke – jaz telefoniram. Ni več megle, ni več more. Telefon se iz igračke spremeni v subjekt. V toplino, v sprejetost. Moje prijateljice z menoj tečejo maraton življenja, ki se ga veselimo in v katerem uživamo. Preskakujemo ovire in skupaj iščemo rešitev enačbe preživetja. In potem, ko pokličem ... Pokličem vedno znova, dokler ne zmanjka prijateljic. In potem zopet panika in megla. Depresija je botrica moji navezanosti na čarobno govorečo škatlico. Na zalogi imam še več škodljivih hobijev, kot je npr.: gledanje televizije v neomejenih količinah.

Včasih se vprašam, ali bodo moje življenje sestavljali samo škodljivi hobiji? Vse več dni je, ko počnem samo to in dragoceni opravki, ki sem jih počela v preteklosti, izginjajo z obzorja.

To je največja katastrofa, ki jo prinaša depresija. Toneš v strašljivo rutino in si pripravljen samo stokati in iskati bližnjice do dušnega mira. Oprijemaš se lažnih resnic in si daješ potuho: saj bo mimo, če bom jedla zdravila. To se ne zgodi naenkrat, ampak kot v živi pesek ujet drsiš postopoma v pasti depresije. Briga me, kaj od mene pričakujejo drugi. Najbolj pomembno je, kaj jaz pričakujem od sebe. Vem, vstala bom iz te pušče, roke pa mi bojo podali moji prijatelji, pa čeprav samoi po telefonu.

Vsak dan bom narisala zvezdico, ko bom vsaj malo uspešna. Narisala bi zvezdic za celo nebo, če bi to kaj pomagalo. Zagata, kaj je prav in kaj narobe, me polni z vročim zrakom. Ravnokar bi poletela, če ne bi vrvice balona trdno držal moj Valter samo s tem, da je in da imam vzrok, da ostanem. Čeprav ne čisto vsak dan, ampak jutri bom.

Bojim se, da je moj optimizem le pobožna želja. Minevajo ure, dnevi, tedni, pa se nič ne spremeni. Nekaj svetlih trenutkov je premalo. Karma, usoda. Prekletstvo. V ozadju pa se sliši tiho žrebanje očenaša ...

DA, NEKDO TE MORA IMETI RAD

Živim z Valterjem v stari hiši in prečudovitem okolju. Tu sonce sije svetleje, tu drevesa segajo do neba in tu je Kolpa z milijon odtenki zelene. Seveda je tu veliko ptičev, čmrljev in drugih žužkov. Mehka preproga trave me vabi pridi, pridi ... Tu rože preživijo ob redkih kapljah dežja.

Včasih se sprehajam med temi čudesi, pa ne srečam nobenega meni podobnega. Če pa ga srečam, se ga tako razveselim, da ga odpodim. Zato čepim na velikem balkonu in ne prestopim meje med notri in zunaj. Kot Alica v čudežni deželi se prestopam s stopala na stopalo. Ponavadi se obrnem in se vrnem med svoje štiri stene, ki mi obljubljajo mir, varnost. Predvsem pa, da me ne bo nihče prizadel. Okoli moje duše se je spletla ograja lenobe in pišmeuhovstva. Pa tako sem včasih vedela, kaj je pomembno. Na primer da se je treba odpreti, da je treba delati, da je treba biti kreativen ...

Kot bi me ustrelil v belo sredico mojih možganov, čepim in ne storim nič, da bi kaj spremenila. Nesramno uživam v tem stanju. Zunaj pa sije sonce. Ne vidim lepih malenkosti, ki sem jih nastavila okoli sebe. Zavita v pajčevino samote ne vidim nič. Ogromno mojih klicev kaže na mojo samoto in odtujenost okolju in ljudem. Telefon je pa nem. Pa tako hlepim po dogajanju in ljudeh. Vse preveč sem sama. Tako da je telefon boren nadomestek. Kajti visoka drevesa, žareče sonce sta premalo.

Ko me zanima, kaj počnejo moji prijatelji, odprem facebook. Vidim, kaj delajo, pa vendar nikoli ne napišem odgovora, čeprav »like« pomeni, da sem.

Še vedno sem punčka s palcem v ustih in na pragu sveta, ki se kot potapljaški zvon zvrne. In nenadoma sem v brisanem prostoru, kjer ni ne pravil ne ukazov. Pesniki bi rekli Had – dežela mrtvih. Po meni stegujejo lovke naveličanost, zastrupljenost, vse je brez veze, ni radosti, le neznosna bolečina, ki ti kisa možgane. Je brezvetrje. Tako nekako kot podvodni svet (tega ne vem zanesljivo). Če preživim te cunamije, si bom sposodila potapljaško obleko in si ogledala ta podvodni svet iz prve roke.

Sprašujem se, a bo to s… trajalo še dolgo? Koliko? Deset let, 20 let? Ne, res, rajši grem čisto zares pogledat, kaj je novega v Hadu. Slišim resna opozorila svojih možganov: podpisala si, da ne boš naredila samomora. Zagledam silhueto Valterja. Ihtavo vstanem in odkorakam v kuhinjo. Moji možgani so na preži – pogledam svojo zalogo helexa in vzamem samo eno tableto. Po ukazu dr. Švabove. Oddahnem si.

Saj še predobro vem, da mi je bilo življenje podarjeno. Da se ne da odkorakati ter vzeti igrače s seboj in se nikoli več vrniti. Pa že misel, da sama upravljam z življenjem, mi je bila dovolj. Neskončno sem bila vesela, da sem se trenutno rešila tega zla, čeprav obsojena na balkon. Privezana sem med nebom in zemljo in moj čas enostavno še ni prišel. Zlezem v posteljo. To je edini kraj, kjer mi je enostavno lepo.

Obdam se z vsemi svojimi virtualnimi prijatelji. Telefon in tv. Muziko navijem na ves glas in računalnik stiskam v naročju, pokrijem se do brade in me trese. Prisebnost se vrača. Dvigujem se z dna oceana groze. Barve so že podobne moji Kolpi. Topla turkizna. Zakaj?

Odprejo se vrata in v sobo pogleda nasmejana Valterjeva glava. To je najlepši nasmešek, ki mi je povedal, da me ima rad, da sem mu pomembna, da je vesel, da je tu doma. Mojo nepomembnost, ki mi je tako v napoto, je zamenjala milina prijateljstva in zaželenosti ter obrnila to grozno stran. Saj veste, srce zdravi srce.

Potem je zazvonil telefon in bila je Helena. Moja srčna prijateljica in skupaj sva se nasmejali moji izkušnji. Da, nekdo te mora imeti rad ... pa lažje preživiš.

Zopet posedam na balkonu, na oni strani pa je svet. V mojem svetu sva pač sami z mojo Lidijo in hvala bogu, tu in tam pokuka še kdo drug. Seveda pa mi je neskončno ljubo, da sva doma tu v Prelesju, kjer sonce sveti svetleje kot v drugih krajih. Ostajava sama s svojimi sanjami in travmami.

Mački pa se »šetajo«. Čuva nas psička Liza ter skrbi, da ne vstopi kdo nenajavljen.

DVA OBRAZA SHIZOFRENIJE

Talilni lonec shizofrenije pomeni brezup. Pomeni poležavanej, buljenje v tv. Pomeni, da potegneš rolete, ko sije sonce. »Vržeš uč« na telefon in bi ga najraje utopil v lavorju, polnem prefinjenih sanj. Ko bi bila zvezda ... ali pa vsaj sposobna gospodinja, ki uživa v kuhanju ... Toda si siv, »unvizibl«. Najraje bi se preselil na samotni otok, vendar ti zadnji kliker v možganih prišepetava: »Ah, z voljo se vse doseže!«

In se obrneš v postelji. Še prividov ni več. Nekje med luno in soncem so spravljeni. Moderna farmacija uniči te ezoterične prijatelje, šcc. To ni primerno in zveličavno. Jaz jih pa tako pogešam. Tisto anatomsko ščemenje, tisto neiiiizvestnost do grozljivega konca. O, pa ni nič. Si ozdravljen shizofrenik in obnašaj se! Od mene toliko pričakujejo, da bi imela na primer službo (ne vedo, da je življenje najlepša služba), da bi pospravljala za seboj ali pa, da bi bila zabavna in duhovita sogovornica ... Pa da ne bi bila konstantno brez »gnarja« in bi redno plačevala račune.

Precenjena aktivnost ... lažno delo zaradi dela. Biti uspešen za vsako ceno in »gnar« za vsako ceno ... sta pomembnejša od tvoje majcene nepomembne osebice. Včasih si pa res želim biti nič in obstajati v nerojenem fetusu, ki ima še sanje. Sesa me neznosna bolečina. Kot velika hobotica te vleče v žrelo niča. Boli, boli, javkam … pa me sliši sv. Nihče. Sicer pa naša kolektivna zavest propagira pretvarjanje za vsako ceno – vse je lepo, vsi smo srečni. Vsi, saj veste. Dokler ne moremo storiti kaj več, je vse dovoljeno in cool. Maska pa je itak neobhoden pripomoček v našem svetu.

Zdi se mi, da sem pomotoma zašela v Borov atomski vek – vse je sivo. Ko bi bilo vsaj črno-belo, ampak je sivo, neopredeljeno, negibno in tako nemočno, tako brez zvezd ...

Lebdim kot plankton v morju življenja. Vedo znova poizkušam preobrniti tok življenja. Odplakne me, vedar se vedno znova vrnem. Vsak ima svoje tri najljubše mu stvari in te me ponavadi pokličejo nazaj. Vsilili so mi vlogo duševnega bolnika in ni mi treba to biti in ne rabim se opravičevati za to. In tudi ni mi treba svoje nedejavnosti opravičevati z duševno boleznijo. Sem pač taka.

Pa vendar v mojem srcu obstaja droben tih glasek, da bo enkrat vendar bolje. Obstaja vedno upanje ... in k temu prispeva zdrav razum, ki nekje v meni spi. Cilj je obvladati to življenje in se vključiti vanj. Biti enak med enakimi. Majhen uspeh, da pomijem posodo, da preoblečem posteljnino, da ugasnem televizor in grem v sonce na sprehod … to me osreči.

Nimam denarja, imam pa čas. In ta mi dovoljuje, da si sama izbiram dolžnosti. Te je sicer najslajše kršiti, so pa zvezda severnica na mojem življenskem nebu – mene duševnega bolnika. Ne smem dovoliti, da me požre današnja družba. Svoboda, ki jo imam, je najmilejše razkošje, ki ga imam.

In tega se zavedam in to cenim, tudi kadar je svet žalosten in siv.

TRADICIJA V MOJEM SRCU

Še vedno nam prijetno prede v želodcih po velikonočnih dobrotah. Slastna potica, sočna šunka, oster hren in pirhi so obvezne sestavine velikonočnega jedilnika.

Toda meni so najbolj pri srcu pirhi. Pomladna jajca so indoevropski pomladni simbol in jih je prevzelo tudi krščanstvo. Barvana jajca so se začela pojavljati v 15. stoletju. V Sloveniji jih prvič omenja že Valvasor. Te male umetnine so drugačne v vsakem delu Slovenije. Pri nas v Beli krajini so to pisanke ali pisanice. Prvič so omenjene 1832. Pisanice se imenujejo zato, ker nanje pišemo/rišemo risbice s pisalko. Za pridobitev tribarvne podobe uporabljamo tehniko batik. Barve so bile sprva naravne, danes pa uporabljamo modernejše.

Pirhi me vedno navdajajo z vzhičenostjo. Ko sem živela v mestu, so bila to obarvana jajčka z umetnimi barvili, morda s sličico ali deteljico, toda ko sem prišla v Belo krajino, so bile to pisanice. Kupovala sem jih, jih občudovala, dokler me ni prijateljica naučila izdelovati ta okrasek. Ker sem po duši učiteljica, pa tudi sicer, sem si želela to znanje širiti. Čudovit je odblesk oči, ko potegnejo jajček iz barve in nastane prekrasen izdelek. To ni več navadno jajce, to je darilo. Podobno tistemu, ki so ga mlada dekleta dajala fantom in prejela v zahvalo sladko pomarančo. Včasih je bil smrten greh javno izpovedovati ljubezen, pa so se deklice znašle, napisale so na pirh in vsi so vse vedeli. Prelepa so, ko vise na velikonočnem drevesu in ker izpihamo rumenjak in beljak, ostanejo pisanice za vedno.

Ko pripovedujem o zgodovini pirhov in pisanic, posebej omenim veliki ponedeljek, ki je po mojem praznik pirhov. Morda bi veljalo spet uvesti ta praznik, ko zbiramo pirhe in ugotavljamo, kdo je najbolj spreten »pirhač«. Te igre so se igrale daleč nazaj. Danes je važno le, kdo se je najbolj najedel.

Tudi v centrih za ljudi s težavami v duševnim zdravju sem imela delavnice.Tako kot ljubezen, je potrebno širiti veselje. Srečanje s preteklostjo dobro de. Presrečna sem bila zaradi zavzetosti pri izdelovanju in tihi sreči, ker ni vse nujno narejeno z levo roko, ampak je potreben trud.

TUDI V NAJVEČJO SENCO KDAJ POSIJE SONCE
(ljudski pregovor)

Mnogokrat sem se spraševala, kaj je v življenju najbolj pomembno. Morda nori ferari, morda hiška na vasi, morda je največ mož, ki te crklja, kariera? Danes vem, da je največji presežnik življenje samo. Življenje, ki pluje po tvojih žilah. Nič nisi plačal zanj, pa vendar ti razum tvojih možganov, srce, ki trepeče ob tragedijah in komedijah življenja, povzroča neopisljivo srečo.

DOLŽNI smo velikemu duhu, ki nam je vdahnil življenje, da smo odgovorni do sebe, da smo odgovorni do svojega telesa, da smo odgovorni do naših solza, ki jih spuščamo, kadar smo žalostni. Ne smemo se vdati, saj porazi in zmage so le del življenja samega.

Konec koncev smo odgovorni tudi za bolezen, ki nas napade. Dolžni smo iskati najboljšo rešitev, ki pa ni nujno zaviti človeka v vato. Sámo upiranje bolezni in dokazovanje sebi in drugim, ne da smo normalni, ampak da živimo svojo lastno tiho srečo, ki je lahko drugačna od drugih. Nič ni bolj pomembnega kot zadovoljstvo nad lastnim življenjem, da funkcioniramo v sebi lastnem ritmu. To prinaša rezultate – srečno, zadovoljno življenje, kljub diagnozi. Morda se sprašujete, ali je res to moč doseči? Seveda. Vendar za to ni recepta. Ljudje smo drug od drugega različni, pa vendar je ena pot. Odločiti se moraš za zdravljenje in ne smeš se obsojati zaradi neuspehov. Iti moraš naprej in živeti tako kot ostali ljudje. Zaradi bolezni si res za kaj prikrajšan, pa vendar so tu druga veselja, ki ti polnijo življenje. In če jih najdeš, si na konju.

Kot vemo, je duševna bolezen le malenkostni premik v naših možganih. Vendar so možgani veliki tako kot vesolje in ne moremo s čarobno paličico zlikati vijuge, ki je napačno zavila. Spoznanja farmacije so izredno dragocena. Pa vendar premalo. Tu ne gre zgolj za okvaro možganov, ampak je hudo prizadeto naše srce. Srce pa vemo, da se najlepše zdravi z drugim srcem. Duševna bolezen se žal še vedno zdravi v psihiatričnih ustanovah. Super bi bilo, če bi zdravili bolezen v modernih sanatorijih, pa žal naša družba za enkrat še ni toliko razvita. V življenju tehtamo, kaj je bolj prav. Kaj nam povzroči manj škode. Včasih je umik na rezervne položaje najmanjša škoda za človeka in okolico.

Duševna bolezen ima dve fazi. Akutno, ko je prav, da jo preživimo v bolnišnici in obdobje remisije, ko smo se počasi pripravljeni vključiti v okolje. Jasno pa se moramo zavedati, da se človek med bivanjem v bolnišnici spremeni. Spremeni se njegov pogled na svet, spremeni se način življenja; da, celo prehrambene navade se spremenijo. Bolnik, ki ste ga pustili v bolnišnici, se je spremenil. Vaša ljubezen vam ga bo pomagala sprejeti. Pustite mu čas, da se sprejme tudi sam.

Najhujša težava je po mojem mnenju enakovredno sprejetje bolnikov v družbo. O tem težko govorim. Dejstvo je, da je znanje o bolezni že dokaj razširjeno, da si težko prizadet in osamljen med ljudmi samo zato, ker si bolan. Gre za nekakšno pišmeuhovstvo. Glavno, da gre ta čaša mimo mene. Slaba pričakovanja sprejetja v družbo je težava, ki izzveni sama po sebi sčasoma in ob ustrezni podpori okolice. Moja lastna izkušnja je, da sem si ob odpustu najbolj želela svobode, da bi lahko dihala s polnimi pljuči in delala, kar bi hotela, da bi živela brez nadzora.

Najlepši trenutek je bil na avtobusu, ki pelje iz Polja. Živela svoboda!

Toda v torbici sem imela recepte, ki so me žulili in mi zatrjevali, da je moja svoboda omejena. Ožigosana sem bila z nalepko Duševni bolnik, ki mi je jemala moč. Kot Judje niso nikoli sneli Davidove zvezde, tudi jaz svoje ne bom nikoli. Moja nalepka ni vidna, pač pa močno omejuje mojo življenjsko pot. Nič službe, nič partnerja, malo prijateljev, malo dinarčkov … Samostojno, odgovorno in ustvarjalno živeti je včasih prehuda naloga tudi za zdrave ljudi.

Jaz pa sem si tako želela biti uspešna in zadovoljiva tudi v očeh zdravih. Kot otrok ne shodi čez noč, se tudi to ni zgodilo čez noč. Toliko preprek je bilo. Bolezen res vpliva na delovno zmožnost, premoženjske posledice pa so me potisnile še nekaj stopničk niže, huda osamljenost mi je jemala voljo do življenja in ponos, da sem človeško bitje. Kot kuža sem tekala za ljudmi, saj sem nagonsko vedela, da sama ne bom zmogla.

Vsak dan sem molila, naj se zgodi čudež. In res se je zgodil − spoznala sem svojega partnerja Valterja. Če te sprejme en človek, te sprejme cel svet. Počasi sem se spomnila, da sem bila nekoč uspešna, srečna ženska. Eden najinih prepirov je bila na temo, ali se duševni bolniki lahko učijo. Danes vem, da se lahko. Takrat pa sem bila prepričana, da nam morajo ljudje pomagati, da nas morajo za vsako ceno, saj mi smo revčki. Pa nismo.

Pa se je začela šola življenja. Nalagala sem si dolžnost za dolžnostjo. Ko sem ugotovila, da sem uspešna, sem dobila krila. Vsega se učim, moj učitelj Valter pa je opora in preizkusni kamen.

Zelo sem hvaležna tudi mojima psihiatrinjama, dr. Švabovi in dr. Žmucovi za podporo.

Predmeti v tej šoli so postavljanje mej, branje, gledanje televizije, umivanje, socialni stiki. Da, še mnogo tega je. Pa vendar je pomembno le eno, da se z Valterjem podpirava. Nikoli mi ne jemlje ponosa, pa če še tako zamočim. Nekdo te mora imeti rad je naslov moje knjižice in res je! Žarek ljubezni ti pomaga, da preživiš in se čisto počasi začneš vračati v ta svet. Mi nismo drugorazredni ljudje, le nekje na poti smo izgubili zaupanje v ta svet. To zaupanje nam lahko povrnete prav vi, pa ne s podcenjevanjem naših sposobnosti, ampak z globoko vero v nas in naše sposobnosti.

Prav zato, ker sem verjela v svoje sposobnosti, sem dosegla lepe uspehe, pa vendar je moje največje veselje, da mi ni bila vera v življenje vzeta in da lahko Ustvarjam. Karkoli. Ustvarjalnost pojmujm kot aktivnost v najširšem pomenu. Občutek za dolžnost in ponos ob izpolnjevanju le-te me vrne med normalne ljudi. Kozmična trgovina pa poskrbi za moje materialne potrebe. Ni me sram sprejeti miloščine, saj to je vendar plačilo boga za moje delo. Nihče mi nič ne ukaže, nihče mi ne plača. Delam zato, ker vem, da je ustvarjalnost eno izmed zdravil proti bolezni. Seveda pa je moje delo kampanjsko. Čisto vsak dan ne zmorem, kdaj moram tudi sanjati. Moja duša je umrla, ko so me invalidsko upokojili. Dokler hodiš v službo, ti tvojo ustvarjalnost kreirajo drugi. To je najlažje. Tvoja dejavnost modelira tvoje življenje. Najslabše je sedeti in ničesar početi. Zelo sem bila izgubljena. Napolniti 24 ur, če ne smeš delati, kar si počel prej, je tragedija.

Toda namesto denarja in redne službe sem dobila svobodo. Dan je dolg 24 ur in težko ga je napolniti. Najrajši sanjam, kujem projekte in potem jih čisto počasi realiziram. Ustvarjanje je največja motivacija za življenje samo. Pa ne mislite, da mora biti uspeh velik.

Prvi moj uspeh je bila prebrana stran v knjigi ali pa manjšanje velikih kupov umazane posode. In kaj, če je življenje en sam brezup? Treba je verovati. Namesto visokoletečih pridig je bolj na mestu konkretna pomoč. Ščepec ljubezni in humorja pa je edini recept, da preživiš v tej šoli življenja. In ko se zahvaljujem velikemu duhu, ki mi je vdahnil življenje, se mu zahvalim za nemirno dušo, ki nenehno išče rešitve. Hvaležna sem mu, ker mi pusti ustvarjati in se veseliti – za denar pa se moja duša zmeni bolj malo. Pa ne, da ga ne bi rabila, samo bojim se, da potem ne bodo več rabili svojega dela. Ko imaš malo denarja, se ti zmanjšajo potrebe in edino s skromnostjo preživiš.

Pa le-ta ne pomeni ponižnosti, ampak svobodo.

KO SE SREČATA NOČ IN DAN

Iz odnosov med ljudmi smo napravili celo znanost, jih zapisali v obliki bontona, diplomatskih in drugih pravil. Kar se mene tiče, bi zadoščalo deset božjih zapovedi. Pravila, prepovedi in zapovedi naj bi nam lajšala orientacijo v življenju, ki nas obdaja kot sviloprejka. Kaj se bo izvalilo, pa ostaja vprašanje. Tako kot so te gosenice škodljive za rastline, je togo oprijemanje vseh mogočih pravil škodljivo za človeško raso.

Že ko z mamico ležiš v porodnišnici, moraš ustrezati neštetim normam, da si sprejemljiv. Če si drugačen, si čuden. Ljudje pravijo, da tako mora biti. Ti ne moreš nič proti temu. Hočeš nočeš je bolje tuliti skupaj z volkovi. Tuli in bodi »srečen«. Toda, če si črna ovca, se moraš pač sprijazniti s tem. Čeprav hrepeniš po sočni travi, ki jo jedo ostale ovce, se moraš zavedati svoje posebnosti in biti na njo ponosen. O ponosu tako redko spregovorimo. Ozavestiti in biti srečen zaradi sebe, ker si to, kar si. Bolj si drugačen, težje je, saj se je najudobneje skriti v množici.

Ne obžalujem, ker sem vrsto let menila, da je edino relevantno zdravilo za vse težave med odnosi ljubezen. In, kakšna zmota, če bom jaz ljubila, bodo tudi drugi imeli radi mene. Koliko grenkih razočaranj sem požrla! Kot metuljček sem letala po svetu in mislila, da bom rešila problem, če bom dobra, ljubeča oseba. Žal ni tako. Drugačnost je pač na svetu. Postavila me je tja nekam. Morda so mi samo zdravila vrnila moč orientiranja v realnem, »pravem« svetu. Ob tej rahlo kičasti razglednici se drugačnost kaznuje.

Psihiatri, psihologi, socialni delavci in terfarmacija po mojem mnenju mastno služijo s trženjem urejanja te »blagovne znamke«. Oni so pač mojstri, ki nenormalnosti spravljajo v red. Pa ne mislite, da lahko slab medčloveški odnos spraviš v red z njihovimi pridigami! Ali pač? Odnose je enostavno nemogoče urediti, ker smo ljudje preveč posebni, da bi bili enaki v neenakem. Če že ne morem nič storiti pri teh velepomembnih velespoštovanih občečloveških odnosih, moram vsaj razvozlati zmedo v svoji glavi.

Kako je z mano? Rodila sem se kot poseben otrok. Nisem bila lepa. Tu sem kršila pomembno pravilo: »Samo lepi otroci so sprejeti«. Trudila sem se z mnogimi shujševalnimi kurami, a na koncu pristala v loncu z marmelado. Nikoli nisem obvladala odnosov med ljudmi. Razvila sem tako imenovano pasje vedenje. Tudi to je na prepovedani listi obnašanja. Red je moja težava, ki je nisem nikoli obvladala. Moji zvezki, zapiski in potem, ko sem bila učiteljica, dnevniki in redovalnica, so bili vedno neurejeni. Ti, grdoba, ti.

Sem kampanjski tip delavca. Trpim, če moram zgodaj začeti z delom. Nesprejemljivo. Rana ura, zlata ura, moja smrt. Moji možgani delujejo, ko gredo ostali spat. Zaradi drugačnosti so se moji možgani zatekli v shizofrenijo. Katastrofa, nora je. Kaznovana mora biti z odvzemom pravice dela za denar. Vrgli ji bomo miloščino.

In kako je sedaj? Pravljice se dogajajo. Sprejel me je moj moški in ustanovila sva družino, kjer pravila o brezhibnosti ne veljajo in sva srečna kar taka, kot sva. Ker vem, da je življenje največje darilo in te kot tako ne vpraša, kakšen si. Zabrisalo je krivice, ki so se mi dogajale. Torej me veseli življenje okoli mene. Imam tudi svoj brlog, v katerem veljajo moja pravila in odnosi, ki sem jim kos. Ko grem v svet, se trudim in budno pazim na meje, ki mi jih postavljajo. Če jih ne prekoračim, to je kot pogojni refleks pri Pavlovu, lahko živim.

Morda me zopet vprašate za ljubezen? Ne obžalujem, ker sem vrsto let menila, da je zdravilo za vse težave med odnosi prav ljubezen. Naš svet je črno-bel, ali ljubimo ali sovražimo. Težko vidimo sivino vmes. Toda ker je ljubezen najboljša učiteljica, se počasi, z vašo pomočjo, prilagajamo vašemu svetu. Pri nas ne šteje, ali imaš denar (itak ga nimamo), ali imamo nepremičnine (itak živimo tam, kamor nas je naplavilo življenje) – pri nas šteje, če nas imaš rad.

In tako ni več vašega in našega sveta, ampak počasi sobivamo. Živimo na bregovih življenja, ki teče mimo in nas združuje, kjer je reka najplitvejša, kjer diši po ljubezni, ne pa po usmiljenju. Sicer imamo res privide, smo pa globoko razočarani, če nam kdo prodaja iluzije življenja. Če pa te kdo udari v imenu ljubezni, ne nastavi še drugega lica, ampak ponosno dvigni glavo in odidi v svojo smer. Smer spoštovanja in razumevanja!

OSEBNA IZPOVED

Rodila sem se na božični večer v Ljubljani v popolnoma običajni družini. Ne rečem, da sem bila prej ne vem kako urejen človek. Končala sem šolanje in začela z velikimi žlicami zajemati življenje.

Za zastorom življenja so se že začele nakazovati težave, pa kaj, ko jih tako radi potlačimo. In pred 35 leti sem bila prvič hospitalizirana zaradi duševne bolezni. Ko sem bila odpuščena, sem dobila diagnozo − čisto vseeno je, kakšna je bila. Bila sem označena za celo življenje. Ne zaradi diagnoze, ampak ker se pač zaradi bolezni spremeniš. Funkcioniraš drugače. S tem se nisem mogla sprijazniti (Bog ve, če sem se zdaj).

Mislim pa, da je povod za izbruh moje bolezni zaposlitev v šolstvu. Prepričana sem bila, da me bodo otroci sprejeli, saj sem jih imela zelo rada. Bili so mi blizu, saj je v otroškem doživljajskem svetu vse mogoče, kot je bilo v mojem. Otroci so zelo krut sodnik. Ko zboliš za shizofrenijo, si v bistvu sestavljen iz dveh delov. Iz razumskega in nagonskega, kjer je vse mogoče in ni mej. Otroci takih odraslih ne marajo. Oni pričakujejo od odraslih, da jih bodo vodili.

Tega pa nisem bila zmožna. Bila sem že preveč poškodovana. Stres ob teh notranjih bojih in odklanjanju v šoli me je počasi potisnil v bolezen. Razmik med imaginarnim in realnim je bil vse manjši. Kar naenkrat nisem bila Lidija, ampak sem privzemala druge vloge. Neskončno sem se zabavala in nič me ni bolelo. Le droben glasek v meni je spraševal: Lidija, ali je to res? Imela sem slušne in vidne privide, ki so me tako obvladovali, da sem morala poiskati zatočišče − psihiatrično bolnišnico. Da se razumemo, ne gre za živčno bolezen, ampak možgansko.

Zdravila, ki so mi jih predpisali, so izničila moje privide, niso pa zacelila moje duše. Takrat so bile v modi dolge hospitalizacije, da si se vrnil domov kot pretepen pes. Ožigosan z drugorazrednostjo in negotov vase in v stike s svetom. Toda zbrala sem pogum in si našla novo službo. Takrat nisem vedela, da je to brezupno. Shizofrenija pač ne more biti učitelj. To so bili komunistični časi, ko je v resnici še živela socialna država. Moji zlati kolegi so me »šlepali« 17 let. Med tem časom sem seveda bila večkrat hospitalizirana. Vedno sem se priplazila nazaj s slabo vestjo, saj sem v dnu srca vedela, da ne zmorem. Samo čakala sem, kdaj bo eksplodiralo.

Seveda so se naveličali mojih nenehnih izgovorov in težav. Ne vem, če so vedeli, da ni upanja za izboljšanje. Tako me je doletela upokojitev, ki je zame pomenila socialno, intelektualno in finančno smrt. Izkazalo se je, da je bila moja služba zelo pomemben dejavnik v mojem življenju. Seveda so bili prisotni vsi stranski učinki bolezni (ravnanje z denarjem,težave s socialno vključenostjo, slabša empatija), pa vendar ni bolezen mogla uničiti moje prirojene iskrenosti, želje po iskanju znanja in dobrosrčnosti. Bolezen ni uničila mojega dobrega srca in nenehnega upanja, da bom srečna.

In zdaj sem srečna. Drobne radosti mi nadomestijo dober finančni položaj, ki je rak rana vseh duševnih bolnikov. Seveda, hud stres je marsikdaj povod za ponovno hospitalizacijo. Shizofrenija je še vedno tabu tema. Iz žlehtnobe javno kričim, malo zato, da bi pridobila vsaj nekaj lažnega usmiljenja, malo pa zato, da spravljam v zadrego sogovornike.

Moja mama se kar zdrzne ob besedi shizofrenija. Moja bolezen je »kr neki« – nekakšen prehlad, ki bo minil. Vendar pa se obnaša kot levinja, ko me drugi prizadenejo. Hvaležna sem ji, ker od mene nenehno zahteva, da delam, da ustvarjam (pa četudi prebiram fižol). Mislim, da je njena teza, da je delo, prilagojeno našim zmožnostim, izhod iz bolezni, rešitev (delo shizofrenika je dvorezen meč, saj smo slabi delavci, pa vendar ob pristni pomoči zdravih lahko obvladamo tudi zahtevna dela). Je glavni svetovalec za vse moje težave; koliko jo pa poslušam, je pa druga stvar. Vesela sem, da postajava sodelavki in prijateljici. Zakopali sva bojno sekiro in počasi sprejemava druga drugo takšni, kot sva − nepopolni.

Moji prijatelji so druga zgodba. Nenehno imam občutek, da igramo Črnega Petra in nenehno izgubljam. V roki mi ostane nezaželena karta, naj se še tako trudim. Je že tako, shizofreniki ne obvladamo zakulisnih igric. Samota mi je smrt. Krajšam si jo s knjigami, televizijo in radiem. Povezava z zunanjim svetom pa je seveda telefon. Človek si že najde pet minut za pogovor, meni pa pomeni potrditev, da sem še zaželena.

Za ostale sorodnike sem umrla, ko sem zbolela. Mislim, da v 25 letih, odkar sem zbolela, lahko preštejem obiske sorodnikov na prste ene roke. Tu so še sosedi, ki se obnašajo brezhibno sterilno. Vendar pa je še nekdo, ki me sprejme tako, kot sem. Ne zanima jih, ali jemljem haldol ali druga zdravila za shizofrenijo in ali sem zares taka. To so moji mački. Verjemite mi, dokler pritečejo, ko pridem (čeprav jih zanima le, če sem prinesla kaj dobrega za pod zob), ne bom nikoli sama in neljubljena.

Najbolj me jezi infantilno obnašanje sogovornika. Sladek »saj bo« me spravi v bes. Vsi vemo, da je to izjemno kompleksen problem, ki ga ne moreš pomesti z eno roko. Ali pa izločanje iz pogovora. O problemih se v mojih prisotnosti pač ne govori. To je tiha segregacija. Omenila bi tudi avtosegregacijo. Že tako si negotov vase in imaš težave s komuniciranjem, pa ne upoštevajo tvojega tempa in načina izražanja. Tudi kompetentnost tvojega mnenja je vprašljiva. Degradiranje tvoje osebnosti in tvojega dela, ker si bolan, je žalitev. Pa sicer shizofrenija ni bolezen. Mislim, da je nek svojski način življenja. Do svojega načina življenja pa ima pač vsak pravico.

Direktne žalitve pa sem itak sproti pozabila. Ni me bolelo, celo zabavala sem se nad primitivnostjo žalivca. Sicer je pa imela moja mama pripravljenih kup robčkov in sva jokali. Podporo sem dobila od vseh in od nikogar. Vsi so me hvalili ali pa raztrgali do kosti, kadar mi je šlo slabo. Toda konkretne pomoči ni bilo od nikogar, razen od Valterja (mojega partnerja) in mojih najožjih sorodnikov ter nekaterih prijateljev. Lahko je govoriti, toda pomagati s finančno pomočjo ali pa s pomočjo pri projektih, je bilo za moje soljudi preveč. Neskončno pa sem vesela ljudi s ceste in drugih obiskovalcev Baričeve hiše ter njihovih pohval in navdušenja.

Potrebovala sem samo uspeh. Nekaj, kjer sem se potrdila. In pa seveda sogovornika. Nekoga, ki mi je kazal sliko realnega sveta. Seveda sem hodila k mami jokat nad težavami, ki so me pestile. Toda ogledalo mi je znal pokazati Valter. In ko sem dejala, da ne bom nečesa naredila, je dejal: »Boš, boš, dokler se ne boš naučila.« Potem pa je sledila analiza dogodkov. Dolgo časa sem verjela, da se shizofreniki ne zmorejo učiti in spreminjati navade žrtve in vzorcev vedenja. Danes verjamem, kar dokazuje deset let brez hospitalizacije.

Da sem prišla do sem, sem morala narediti različne stvari. Najprej so mi zdravniki uredili zdravila. Moja najpomembnejša dnevna naloga je, da jih vzamem in si tako zagotovim približno normalno delovanje možganov. Potem sta tu samoopazovanje in kontrola mojega vedenja. Če lahko preštejem do tri, predno izstrelim salvo, sem zmagala. Pa mi še ne uspeva vedno. Zadovoljna sem s tem, kar je, pa vendar je to odvisno od mnogih dejavnikov. Živim v normalnem okolju in sem izpostavljena mnogim stresom. Rada se umaknem v Belo krajino, kjer je stresov manj.

Tudi s shizofrenijo lahko živiš kot z ostalimi boleznimi. Imaš omejitve, ki jih moraš dobro poznati (včasih so hišna vrata trdno zaprta). Pametno je kaj prebrati o shizofreniji ali se udeležiti kakšnega predavanja. Seveda imaš šibka in močna področja in tudi delaš lahko, le delo mora biti prilagojeno. Morda smo podobni majhnim otrokom in rabimo še več potrditve in ljubezni kot ostali bolniki. Kot sem zapisala:Nekdo te mora imeti rad. Grozljivo je, če moraš prositi za pomoč.

Delavci v ŠENT-u (Slovensko združenje za duševno zdravje, op. a.) bi morali takoj zaznati potrebo in pomagati. Druženje v ŠENT-u pa je sicer dobra vadnica za učenje socialnih veščin in kakovostno preživljanje časa. Toda neprecenljivo je življenje samo. Iti po svetu in se učiti. In se potem veseliti uspehov. Ob neuspehih pa sesti v kot in počakati, da minejo. Ne se obsojati za napake, ampak poizkušati znova in znova, dokler ne znaš. Za uspeh je potrebno postaviti cilj in ko ga dosežeš si postaviš novega – na koncu se naučiš biti uspešen. In le kdo ne bi bil rad uspešen?

Ko je težko, počivam, sanjam in pestujem mačke. Posedam na soncu ali gledam dež skozi okno. Predvsem pa se takrat zelo poveča telefonski račun. Ljudje danes nimajo časa za obiske, po telefonu pa so pripravljeni dati kak nasvet. Pri moji bolezni težave nikoli ne izginejo. Zelo pa me veseli branje. Prižgem si radio (to je proti prividom in prisluhom) in se potopim v svet knjižnih junakov. Žal ne morem dolgo skoncentrirano brati. Prižgem cigareto in po krajšem času spet lahko berem. Berem vse, lažje knjige. Kadar pa se počutim slabše in če sem lahko skoncentrirana, posežem po psihiatrični literaturi, kjer se najdem. Če pa sem čisto zanič, ležim s knjigami kot z medvedki in potem zaspim.

Spanje je zelo dober pobeg pred težavami. Ni prav kazati javnosti šibkih točk. Takrat se skrijem v svoj dom, Valter pa šteje tabletke in kuha kavico. Sprejemati sem se začela, ko so mi prvič po zelo dolgem času rekli gospa in me niso gledali, ko da bom ravnokar umrla. Prijetno se je sončiti na uspehih. Čisto zares pa sem zmagala, ko sem sprejela dejstvo, da sem bolnik in sem se začela zavedati svojih omejitev. Ne silim z glavo skozi zid, česar ne zmorem, pač ne zmorem. Največ poleta pa mi je dalo moje pisanje in prireditve v Baričevi hiši.

Sem intelektualka in samo kuhanje in pospravljanje sta me neznansko dolgočasila (zdaj z veseljem tudi pospravljam). Torej mora biti delo primerno tvojemu nivoju, predvsem zanimivo in tako, da napolni dušo. Danes sem še vedno bolnik (tega me ni sram), pa vendar vem, da si lahko srečen in uspešen tudi če si shizofrenik. Zelo si želim, da bi lahko več duševnih bolnikov to izjavilo. Povezali bi se in začeli skupaj urejati problematiko duševnih bolnikov. Grozno mi je žal, da se ne morem povezati z obstoječimi društvi, ampak tam mi je neizrekljivo dolgčas.

Svojci, zavedajte se, da je vsak pacient človek s čisto posebnimi potrebami in dušo. Delo z njim zahteva prav posebno skrb. Vendar pa je gotovo eno, da potrebujete ogromno potrpljenja in ljubezni. Začutiti mora, da vam je enak in da se ga na tihem ne sramujete. Najbolj pa je pomembno vključevanje v normalno populacijo, da se bo učil vzorcev normalnega obnašanja. Omogočiti mu morate, da se z nečim dokazuje, da se bo izboljšala njegova samopodoba. Kaj pa je to, je skrivnost, na katero ne morem odgovoriti.

Življenje s shizofrenijo je naporno, vendar ne izgubite upanja. Tudi če stokrat ponovite, bo nekega dne shizofrenik znal prav zaradi vas. Ne bo vam hvaležen, ampak vas bo imel preprosto rad.

LIDIJA V RAJU

Ležim pod jablano v vrtu. Tišina ped sončnim zahodom je in slišim tk tk tk ... Gledam naokoli in se čudim, kaj je to. To je vendar moje srce, moj začetek in konec.

To je moja duša. S pogledom se se sprehodim po svoji notranjosti. Vijolčasta sopara. V ozdju špičasto gorovje z ostrimi prepadi in previsi, kot Himalaja moje bolečine jeze in zamer. Mnogo sem se najezila, obsojala in sovražila.To ni prijaznno okolje. Vetrovi brijejo in komaj se oprimem skal. Padem, se poberem in plezam naprej in za Himalajo bolečine je ogromen ocean. Tihi ocean ljubezni. Vedela sem, da je nekje konec in je samozadoščenje.

Na obali so jablane. Vem, da ne smem trgati sadežev, saj bi me spoznanje, da sem zgolj bambus v kotu, uničilo. Ne upiram se več, pa vendar divja moje srce … tk tk tk ... milost opravičila za moje trpljenje. Ko se sprijazniš, ko ne iščeš več krivca za trpljenje, te doleti mir.

In enostavno ne gledaš več vijolčaste meglice in si na tem svetu. Drobne stvari, kot je kozarec vode in kos kruha zadoščajo. Najlepše pa je, ker ne rabiš občinstva, ki bi ti povedalo, kaj je prav in kaj narobe.

Lidija Maričič
L.P. iz Prelesja L&V