ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Pravice marginaliziranih skupin v času epidemije

29-04-2020

Mednarodna poročila kažejo, da se je v času COVID krize povečala diskriminacija (vedenje, ki odseva predsodke) marginaliziranih skupin. Tudi v našem prostoru se je izkazalo, da so s težavo in zamudami dobili potrebno pomoč, kot na primer v nekaterih domovih za starostnike, in socialnovarstvenih programih npr. v zavetiščih in centrih za uživalce prepovedanih drog.

Vsaka kriza lahko prinese dodatno in večje razslojevanje. Neenakost pa je tudi eden izmed najpomembnejših generatorjev slabega duševnega zdravja, kar je neizpodbitno dokazano. Socialna deprivacija je povezana s slabšim duševnim zdravjem in z povečanjem števila in teže duševnih motenj v prebivalstvu. V času ekonomskega pomanjkanja se stigma in diskriminacija povečujeta in imata nedvomne posledice, ne le za zdravje, temveč tudi za ekonomijo.

Odrivanje šibkih se je izkazalo kot slaba naložba za države, posebej njihove zdravstvene in socialne sisteme, pa tudi za gospodarstvo, saj neposredno vpliva na delovno aktivnost, torej produktivnost populacije. Da bi preprečili posledice krize na duševno zdravje, posebej odrinjenih skupin, je po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in drugih, potrebno sprejeti niz ukrepov, med njimi tudi pripraviti in izvesti antistigmatizacijske programe. To pravzaprav pomeni, da je treba v premagovanje kriz (ekonomskih ali drugih) vključiti tudi najbolj ranljive skupine, da se je treba z njimi posvetovati in se učiti iz izkušenj pomanjkanja in odrinjenosti. O tem kako je treba urediti bivanjske pogoje v domovih, kakšen del obravnave naj se izvaja v institucijah in kakšen del ter kako v skupnosti, skratka, kaj ljudje potrebujejo, je treba vprašati najprej ljudi, ki imajo s tem izkušnjo.

Po izkušnjah z oskrbo in potrebah glede obravnav je treba vprašati stare ljudi, ki so se gnetli v domovih za ostarele na bistveno premajhni medsebojni razdalji v času epidemije; stanovalce stanovanjskih skupin s težavami v duševnem zdravju, ki ob začetnem medijskem poročanju, kljub njihovi občutljivosti, niso dobili zadostnih informacij kako ravnati, razen tega da naj si umivajo roke in da je tveganje namišljeno, kar je povečalo njihove dvome vase in strokovne delavce; brezdomne, ki so zelo pozno prišli do osnovne zaščitne opreme in druge, ki so na robu družbe.

Ne le pri nas, tudi v svetu se te skupine najlaže zanemari in predvidevati je mogoče, da se jih bo zanemarilo tudi v času pričakovane ekonomske krize, saj so skupina, ki malokrat ali sploh ne pritoži.

Naloga stroke in politike je, da resno pristopita k temu, da bosta slišala njihov glas. Tako je zapisano v Konvenciji o pravicah invalidov, ki ga je z drugimi državami podpisala tudi Republika Slovenija in je za nas obvezujoča. O potrebi po neposrednem dialogu med odločevalci, strokovnjaki, uporabniki in svojci pripovedujemo in pozivam v Slovenskem združenju za duševno zdravje ŠENT skupaj z drugimi humanitarnimi organizacijami in predstavniki civilne družbe. K resnemu načrtovanju kako bomo na področju duševnega zdravja in varovanja človekovih pravic ranljivih skupin kot država in družba ravnali v času prihajajoče krize je treba pristopiti zdaj ter upoštevati izkušnje in izkušene.

Prof.dr. Vesna Švab, predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT


 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem