ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Duševno zdravje in človekove pravice: Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028.

03-06-2019

  29. maja 2019  je bil v časniku DELO objavljen članek predsednice Dr. Vesne Švab. Članke naslavlja teme Duševnega zdravja, človekovih pravic in resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028.

Če vas zanima zakaj:

"Vztrajamo pri zastarelih in ljudem neprijaznih oblikah oskrbe, jim omejujemo možnost izbire in v institucionalno oskrbo prelivamo ogromna sredstva."

si lahko članek preberete TUKAJ

 

Resolucija je za ŠENT pomemben dokument. Mnenje društva in predsednice preberite spodaj:

 

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja – kakšna je njena implementacija in uporabnost

 

V Marcu 2018 je bil po več desetletnem usklajevanju končno sprejet Nacionalni program duševnega zdravja, ki naj bi med drugim omogočil dostopno, pravično in vsestransko obravnavo ljudi z duševnimi motnjami v skupnosti. V desetletnem obdobju naj se bi vzpostavila mreža Centrov za duševno zdravje, ki bi odgovarjali na potrebe prebivalstva na regionalnih območjih in tako zmanjšal napotitve v psihiatrične bolnišnice in socialne zavode. V teh dokazano, čeprav ne povsod očitno, ljudje ne želijo bivati (vsaj ne dolgo časa) in v njih – posebej v socialnih zavodih -  lahko prihaja do kršitve človekovih pravic. To ni povezano le z prostorsko in kadrovsko opremljenosti teh zavodov, ampak tudi od implicitne vsebine njihovega delovanja: gre za ustanove, ki omejujejo svobodo, gibanje in vključitev v družbo, med tem na primer v vsakdanje dejavnosti, ki so osnova za našo izbiro v življenju. Kdaj si skuhamo kavo in kakšno kosilo si želimo ter kako poskrbimo za svoje otroke – torej običajne življenjske aktivnosti – so tiste, ki pomenijo možnost svobodnega odločanja o življenju. Povedano drugače – ljudje dokazano ne želijo živeti v ustanovah, kjer zanje skrbijo tuji ljudje, tudi če so zelo dobro opremljene. Več, bivanje v takšnih ustanovah neizogibno privede do manjših zmožnosti, pa tudi do napetosti, nemira in nasilja – ki je lahko usmerjeno proti sebi in drugim. Takšno nasilje je bolj posledica nemoči in ujetosti, kot psihopatoloških stanj.

V zadnjem času se v medijih vrstijo pozivi k povečevanju kapacitet zaprtih ustanov in o potrebi po njihovem dodatnem financiranju, predvsem z čustvenimi izjavami različnih deležnikov, med njimi tudi direktorjev zavodov, o slabi kakovosti oskrbe.

Evropske in svetovne smernice na področju duševnega zdravja, ki jih povzema slovenski Nacionalni načrt za duševno zdravje pa odločno opozarjajo na to, da v institucionalnem okolju človekovih pravic ni mogoče dobro zaščititi. Stroka, civilna družba in mednarodni pravni akti (Konvencija ZN o pravicah invalidov) zahtevajo, da se službe v največji možni meri uredijo v skupnosti, v okolici, kjer ljudje živijo, imajo svoje družine in delajo. Ta poziv ni le politično priporočilo, temveč sloni na neizpodbitnih raziskovalnih dokazih, ki jih zbiramo že desetletja.

Nacionalni program duševnega zdravja je prvič v zgodovini v Sloveniji ponudil možnost, da se problem preobremenjenosti, prenapolnjenosti in pomanjkljive oskrbe v institucijah v skladu s smernicami začne reševati na regionalni ravni. V  času, ko se vrstijo pritožbe nad slabo oskrbo v različnih zavodih ni zaslediti, da bi komu prišlo na misel, da ljudje, ki se prerivajo v teh ustanovah, morda potrebujejo posameznikom prilagojeno intenzivno obravnavo v lokalnem okolju, kar dokazano izboljša njihovo funkcioniranje in zadovoljnost. Prav gotovo je tudi institucionalna oskrba potrebna: vendar le za najbolj manjzmožne. V zavodih so številni ljudje, ki bi lahko še funkcionirali v domačem okolju, če bi jim lahko zagotovili zadostno oskrbo in podporo doma preko pomoči na domu, skupnostnih timov, dnevnih centrov, programov rehabilitacije in zaposlovanja, socialno varstvenih programov, paliativne oskrbe in drugih oblik zdravstvene nege in socialne oskrbe. Za uresničitev te vizije, je potrebno prebrati nacionalni plan, ki so ga sprejele in podpisale vse stranke in vsa ministrstva, uskladiti delovanje in pristopiti k implementaciji kot je zapisana.

Krepitev institucionalne oskrbe je v nasprotju z mednarodnimi priporočili, smernicami in zavezami RS zaveza RS in je v nasprotju z načeli varovanja pravic z duševnimi motnjami. Strinjamo se, da je za najbolj manjzmožne potrebno zagotoviti visokopražno in visoko kakovostno institucionalno obravnavo. Za vse druge, ki bi lahko živeli v domačem ali drugem bivanjskem okolju v bližini njihovega doma pa je potrebno zagotoviti skupnostno obravnavo.

Namesto, da bi poskušali odgovoriti na potrebe ljudi, ponovno vijemo roke nad tem, da niso zadovoljene potrebe strokovnih služb. Vztrajamo pri zastarelih in ljudem neprijaznih oblikah oskrbe, jim omejujemo možnost izbire in v institucionalno oskrbo prelivamo ogromna sredstva. Glede centrov za duševno zdravje, ki naj bi se oblikovali, pa se že razmišlja, da bi v njih lahko pogrešili psihiatre, da bi iz njih naredili nižjepražne programe in tako onemogočili dostop do skupnostne pomoči najbolj pomoči potrebnim.

 

Zamegljujejo se jasni cilji nacionalnega plana in videti je, da institucionalni interesi ta hip zmagujejo.

 

Prof.dr. Vesna Švab

Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, Zdravstveni dom Sevnica, Novo mesto, Medicinska fakulteta Ul


 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem