ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
»Vsi ti lahko stojijo ob strani, a prvi korak mora biti samo tvoj«

24-02-2021

Ajdovščina – Vsak od nas lahko zboli za duševno motnjo - O depresiji in bipolarni motnji skozi osebni zgodbi Cilke Bratina in Radovana Langa

Duševna bolezen je motnja, ki vpliva na čustva in vedenje. Le malo duševnih bolezni lahko preprečimo, skoraj vse pa lahko uspešno obvladamo in zdravimo. Po nekaterih ocenah v svojem življenjskem obdobju duševno zboli ali pridobi vedenjske motnje kar četrtina ljudi. »Duševna bolezen ne izbira ne po spolu, ne po starosti, stanu in veroizpovedi. Vsak izmed nas lahko zboli za duševno motnjo,« opozarja Jasmina Bolterstein, socialna delavka in vodja dnevnega centra Šent Ajdovščina. Zato je o težavah v duševnem zdravju še toliko pomembneje govoriti, saj lahko na ta način podremo marsikateri predsodek.


Vzroki za duševno bolezen so zapleteni in pogojeni z dednostjo (geni), stresnimi življenjskimi situacijami, težkimi razmerami v družini, fizično boleznijo in podobno. Kako prepoznati znake depresije in bipolarne motnje, je nedavno tekla beseda v Večgeneracijskem centru Goriške, kjer je Jasmina Bolterstein poudarila, da se depresija kaže na več nivojih. Na čustvenem jo spremljajo pretirana žalost, potrtost, nemoč, napetost, strah, tesnoba, občutek praznine in brezup; na telesnem nivoju se kaže v obliki pretirane utrujenosti in bolečin; na miselni kot pozabljivost, slaba pozornost, upočasnjenost in pesimizem, pogosto pa se pojavljajo tudi misli, kot so, da je človek nevreden, da zanj ni prihodnosti, da je slab, da nima smisla, da mu ni pomoči, ter misli na samomor. Na vedenjski ravni depresijo največkrat prepoznamo po joku, umiku v samoto, poležavanju, opuščanju aktivnosti, ki so osebo nekoč veselile, slabi skrb za osebno higieno ter nespečnosti ali pretiranem spanju. »Pomembno je, da poiščete strokovno pomoč. Osebni zdravnik vas bo napotil do psihiatra, ki vam bo postavil diagnozo. Depresijo zdravimo z antidepresivi in psihoterapijo. Preden antidepresivi začnejo delovati, so potrebni od trije do šest tednov. Od njih pa ne postanete odvisni,« zatrjuje Jasmina Bolterstein.

Cilka Bratina o depresiji: »Še danes mi je težko govoriti o tistih trenutkih«

Cilka Bratina je upokojena učiteljica razrednega pouka. Na Šentu je že več kot deset let prostovoljka, kjer vodi skupino za samopomoč ter možgansko telovadbo. Kot pravi, so vsa dogajanja v življenju posameznika odvisna od njegovega lastnega pogleda, zagotovo pa se je vsakdo izmed nas kdaj srečal s kakšnim travmatičnim dogodkom in padel na trdna tla. Sama je eno najtežjih preizkušenj doživljala ob nenadni »prisilni« upokojitvi. »Pred dvajsetimi leti sem imela službo, ki mi je nudila veliko veselja, zadovoljstva in osebne izpolnitve; bila sem namreč učiteljica razrednega pouka. Že pred tem pa so se začele moje zdravstvene težave tako hudo stopnjevati, da je bila operacija vratnih vretenc neizogibna. Po operaciji sem še dve šolski leti poučevala, nato pa se je stanje poslabšalo: najprej je bila potrebna rehabilitacija na Inštitutu za rehabilitacijo RS (SOČA), sledila je ocenitev zmožnosti za delo, na koncu pa sem prejela odločbo ZPIS-a s sklepom o invalidski upokojitvi,« se spominja.

V nekem trenutku se je vse v njenem življenju obrnilo na glavo. »Šok je bil tako velik, da ga je težko opisati z navadnimi besedami, sploh je nemogoče. Še danes mi je težko govoriti o tistih trenutkih. Začeli so se dnevi polni solz in noči brez spanja, saj moja osebna zdravnica zaradi strokovne prepričanosti o nadaljnjem poteku bolezni ni podpirala možnosti pritožbe. Sama pa nisem sprejemala dejstva o 'nezmožnosti' za delo. Nihče me ni več potreboval: mož je hodil v službo, hčerki sta bili že odrasli in samostojni, moja starša predaleč, vsi moji stiki z zunanjim svetom so bili povezani z mojo službo. Ko sem odhajala od osebne zdravnice, sem na steni čakalnice zagledala plakat Šenta. V trenutku sem začutila priložnost, da bi me tam pa lahko »kdo potreboval«. Še vedno sem oseba, ki se težko sprijazni z dejstvom, da nečesa ne zmorem, a resnična je misel, če se nekje zaprejo vrata, se vedno drugje odpre okno, le videti ga moraš,« je prepričana.

Meni, da smo ljudje kot gledališki igralci, kajti vsakdo mora v svojem življenju odigrati različne vloge. »Sama sem še vedno otrok mojih dragih staršev, sem žena, razumevajoča mati dveh hčera, ljubeča babica treh vnukov, sestra bratu in sestrama in nekaterim tudi dobra prijateljica. Življenjsko poslanstvo sem imela v poučevanju najmlajših osnovnošolcev, ki pa je bilo zaradi neozdravljive bolezni prekinjeno. Vendar srečna nadaljujem z novim poslanstvom kot prostovoljka v dnevnem centru Šent Ajdovščina, kjer sem nekaj let izvajala literarno delavnico, zdaj pa kot vodja skupine za samopomoč ter možgansko telovadbo. Tu sem dobro sprejeta, predvsem pa delam to, kar me kot upokojenko osrečuje ter bogati mojo dušo in srce,« priznava. Meni tudi, da se, kadar si res na tleh, lahko začneš znova pobirati, a pri tem potrebuješ pomoč. »Sama sem jo našla v Šentu v Ajdovščini, kjer sem spoznala čudovite ljudi, ki so v meni ponovno obudili željo po ustvarjanju. Ga. Magda, takratna vodja Šenta v Ajdovščini, me je vzpodbujala, naj prevzamem vodenje literarne delavnice. Prepričala me je z besedami: 'Nihče ne ve, koliko zmore, dokler ne poskusi!' In rada vam priznam, da zmorem, saj še danes z veseljem aktivno sodelujem s Šentom v Ajdovščini, kjer sem spoznala, da mora še tako utrujen človek (od bolezni ali od vsakodnevnih borb za preživetje) najprej sam poiskati pot k ozdravljenju, k pomoči in boljšemu jutri. Vsi ti lahko stojijo ob strani, a prvi korak mora biti samo tvoj«.

Radovan Lango o bipolarni motnji: »Duševne motnje je treba sprejeti in se z njimi soočiti«

Bipolarna motnja je po navedbah Jasmine Bolterstein sestavljena iz dveh faz, in sicer depresije in manije. Problematičen je del, ko nastopi manija, saj takrat človeka izčrpajo pretirana aktivnost ter impulzivna dejanja. Osebe se, denimo, lahko pretirano zadolžijo s krediti ali nakupom dragih stvari. »Bipolarno motnjo bi lahko primerjali z vlakom smrti. Najprej si visoko na vrhu, nato pa se strmo spustiš v globino. Ponavadi oseba poišče pomoč, ko je v depresiji in tako težje ugotovijo tudi manično stanje. Zdravimo jo s stabilizatorji razpoloženja,« poudarja vodja dnevnega centra Šent Ajdovščina. Znaki manije se na čustveni ravni kažejo kot pretirana veselost, občutek moči, neučakanost, razdražljivost in tesnoba; na telesni ravni manijo prepoznamo kot zmanjšano občutljivost za bolečino, pomanjkanje občutka za utrujenost in pretirano skrb za zunanji videz; na miselni ravni so opazni pospešen miselni tok, hitrejše govorjenje kot po navadi, veliko zamisli in načrtov za sedanjost in prihodnost, povečana samozavest, nepremišljene odločitve, ideje o večvrednosti in slaba pozornost; na vedenjski ravni pa se manija kaže, da je oseba nenehno v gibanju, da izvaja zamisli in načrte, povečano je tudi druženje z ljudmi, med znaki pa so še pomanjkanje počitka, nespečnost, opuščanje aktivnosti, ki so nujne in koristne, ter nagibanje k impulzivnim dejanjem.

Radovan Lango, upokojeni pravni svetovalec, ki je na Šentu že pet let prostovoljec in vodi literarno delavnico, svojo izkušnjo opisuje takole: »Motnje razpoloženja in tesnobo sem doživljal med leti 1987 in 1995, štirikrat po tri mesece z ambulantnim zdravljenjem in diagnozo depresija. Zdravili so me z antidepresivi. Za pomoč ob nastopu duševnih motenj se je treba obrniti na osebnega zdravnika, ki vas bo nadalje napotil k psihiatru ali psihologu. Leta 2004 sem bil na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici Idrija z diagnozo bipolarna motnja, ki združuje depresijo in manijo oziroma lažjo stopnjo hipomanije«. Kot se spominja, je pred nastopom depresije postajal vedno bolj živahen, poln humorja in energije ter občutljiv, kar so bili prvi znaki manije. Sledila je depresija - upad energije, upočasnjenost, umik od ljudi, občutek krivde , obup s pridruženo tesnobo in grozo. »Zdravila za bipolarno motnjo so stabilizatorji razpoloženja. Vzroki motnje so notranji- kemično neravnovesje v možganih in zunanji- doživljanje stresa na delu in v družini ter sorodstvu,« pojasnjuje. Kot dodaja, lahko v depresijo vodi tudi trpinčenje na delovnem mestu (mobing).

»Rehabilitacijo predstavlja refleksija preteklih dogodkov, načrt za bodočnost in ukrepanje. Duševne motnje je treba sprejeti in se z njimi soočiti. Pomembni so kakovostni odnosi v družini, bogata socialna mreža, intelektualno in kulturno delo ter rekreacija v naravi. Zdravila so nujna, a le kot okvir. Bistveno je, da si uredimo življenjske razmere. Zdaj stabilizatorje razpoloženja jemljem v preventivne namene, zdravila pa bom jemal doživljenjsko, saj bom tako preprečil morebitno ponovno krizo,« poudarja. Opozarja tudi, da se je treba upirati stigmatizaciji duševnih motenj in bolnikov s duševnimi motnjami. Še posebej je treba paziti na samo stigmatizacijo oziroma predpostavko, kaj si drugi mislijo o lastni bolezni. »Zadnja leta se študijsko ukvarjam s strokovno pravno, organizacijsko in psihološko literaturo. Kulturno se udejstvujem s predstavitvijo psiholoških knjig na Šentu, občudovanjem slikarstva, predvsem impresionizma, ter poslušanjem glasbe.

Koga poklicati v duševni stiski?

-Posvet (od 8 do 18. ure), 031 704 707
-Psihološka pomoč (24 ur na dan): 080 51 00
-Klic v duševni stiski (od 19. do 7. ure): 01/520 99 00
-SOS za ženske in otroke žrtve nasilja (24 ur na dan): 080 11 55
-TOM telefon za otroke in mladostnike(od 12. do 20. ure): 116 111
-Društvo tvoj telefon (od 7. do 22. ure): 05/720 17 20
-Telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123
-Center za duševno zdravje odraslih Nova Gorica (ob ponedeljkih med 13. in 17. uro, ob torkih, sredah, četrtkih in petkih pa med 8. in 12. uro): 05/33 83 269

Kako si lahko pomagamo, ko smo v duševni stiski?

-Pomembno je, da govorite o svojih težavah
-Redno skrbite za telesno aktivnost
-Svoje potrtosti ne utapljajte v alkoholu, saj ne bo izboljšal vašega počutja
-Odložite velike življenjske odločitve, dokler traja depresija
-Razdelite velike naloge v več manjših
-Poskušajte biti čim več v družbi
-Udeležite se dejavnosti, ki so vas včasih veselile
-Vzemite si čas in hrano pojejte v miru
-Ne premlevajte črnih misli in jih ne sprejemajte za realnost, so del depresije in bodo prešle, ko bo ta minila

Katja Željan, novinarka Goriške

Pogovor s Cilko Bratina in Radovanom Langom je objavil tudi Radio Koper, zgodbo najdete TUKAJ


 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem