Objavljamo članek Milke Krapež, revija Zarja & Jana

Epidemija covida19 je marsikoga spravila na kolena. Najbolj so obremenjeni zdravstveni delavci, ki so na robu fizične moči in tudi sposobnosti za obvladovanje stresa. Mnogo ljudi je prestrašenih, čutijo se, kot da so v zaporu, stisnjeni v kot, in ne vidijo rešitve. Kakšne vrste pomoči si v takih primerih omislijo? Nekateri posegajo po zdravilih, drugi si pomagajo s pijačo, tretji spet vse dneve preždijo na kavču, gledajo televizijo in se bašejo s hrano. To pa stisko samo povečuje. Zato smo za nasvet poprosili nekaj strokovnjakinj, ki vedo, kako ukrepati.

Damijana Voglar, psihologinja in psihoterapevtka integrativne psihoterapije: »Mislim, da je pomembno, da najprej sprejmemo razmere, kakršne so. Bodimo realni in se hkrati zavedajmo, da imamo veliko v svojih rokah, da lahko storimo marsikaj. Prizemljimo se in se raje vprašajmo, kako lahko pripomoremo k svojemu zdravju in zdravju ljudi okrog nas. Zagotovo so najbolj obremenjeni zdravstveni delavci, zavedajmo se, da je večina našega zdravstva odlična. Jaz sama čutim do njih globoko spoštovanje.

Kam po pomoč v stiski? Mislim, da je zelo pomembno, da se terapevti z ljudmi pogovarjajo. Kar objavite mojo telefonsko številko (041 635 829). Rade volje se bom pogovorila z nekom, ki ima težave. Ko pravim, da imamo veliko v svojih rokah, mislim, da lahko vsak najde tisto, kar ga veseli. Lahko gre v naravo, lahko se pogovarja z znanci in prijatelji po telefonu ali po skypu. Tisti, ki tega ne zmorejo oziroma ne znajo, pa naj prosijo za pomoč bližnje. Tudi dobra stara pisma so ena od možnosti. Meni se zdi, da je ta pandemija dala ljudem tudi možnost, da se znova povežejo med sabo, čeprav ne fizično. Pogovarjajmo se, povejmo, kaj nas teži. Pa tudi vi, novinarji, imate pri tem pomembno vlogo. Ne mislim, da bi bilo treba ljudi slepiti z novicami, ki niso resnične, pač pa obveščati o dejanskem stanju in o tem, kakšne so možnosti. Vem, da se ustanavljajo ali pa so že ustanovljene skupine za pomoč v okviru raznih društev. Ni se dobro tolažiti z alkoholom, ker je potem naslednji dan samo še slabše. Pa tudi stalno uživanje pomirjeval ni najboljša rešitev. Dobro, sem ter tja je kakšno zdravilo že potrebno, vendar pa to ni stalna rešitev. Jaz zase vem, da me ni strah, da bi se okužila. Bolj me je strah tega, da ne bi vedela, da sem okužena in bi v tej nevednosti okužila druge.«

Prof. dr. Vesna Švab, psihiatrinja: »Ob poplavi novic, ki smo jih deležni vsak dan, se je smiselno delno umakniti od bombardiranja z informacijami. Hkrati pa mislim, da najbrž preprosta priporočila, ki jih ljudje ves čas poslušajo, niso dovolj. Na primer, zjutraj si zamislite, kako boste preživeli dan, naredite si urnik, pogovarjajte se z ljudmi, ki so vam pri srcu in ki na vas dobro vplivajo, seveda po telefonu. Vse to je še posebno obremenjujoče za občutljive ljudi, ki doživljajo stres zaradi različnih težav, na primer mobinga v službi ali ker so izgubili službo in so seveda v finančni stiski. V stresu so tudi ljudje, ker ne morejo priti do zdravstvenih storitev. Težko pridejo tudi do psihiatrične pomoči. Zato se moramo mi, psihiatrična stroka, vprašati, ali smo naredili dovolj, da bi ljudem zagotovili pomoč. Že res, da se izbrani, torej družinski zdravniki tudi ukvarjajo s psihiatrično pomočjo. Vendar pa so bolniki, ki potrebujejo več od tega. Nekateri hodijo v službo, čeprav so okuženi, in to vedo. To se dogaja zaradi prej omenjene finančne stiske pa tudi zato, ker nikakor ne morejo biti zaprti med štiri stene. Lahko se zgražamo, a taka je dejanska situacija. Mislim, da bi se morala naša stroka bolj angažirati. Bolnikom morajo biti vrata vedno odprta, pogovor pa dosegljiv. Imamo namreč kar nekaj telefonov za pomoč v duševni stiski, na psihiatrični kliniki so terapevti na voljo tudi vsako noč.«

Nevenka Močnik, socialna pedagoginja (društvo Altra): »Težko bi dala kakšen pameten nasvet. Razumem globoko stisko ljudi, ki jo nove in nove grozljive informacije samo še poglabljajo. V našem društvu imamo dnevni center, ki ves čas deluje in zagotavlja ljudem pomoč v stiski. Tu se lahko pogovorijo neposredno s terapevtom. Še preden je naša vlada začela sprejemati ukrepe, smo se mi na to pripravili, tako da pri prebivalcih stanovanjske skupnosti kakšne večje tesnobe ni bilo čutiti. Pa tudi sami terapevti smo jim za zgled. Jaz lahko priporočim le, da se ljudje veliko pogovarjajo, pa četudi le po telefonu. Tisti, ki obvladajo moderno informacijsko tehnologijo, s tem mislim na računalnike in družbena omrežja, so na boljšem od tistih, ki jih ne. Tem ostane samo še telefon in nič drugega. Lahko pa poslušajo glasbo, saj je tišina samo še povečana grožnja. Naj se kaj dogaja. Moj nasvet pa je še, naj čim manj spremljajo poročila, ker se katastrofičnost s tem samo še povečuje. Enkrat na dan naj bo dovolj.«

Milka Krapež