ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Razpršena pomoč v duševni stiski
Zadnje novice:

Razpršena pomoč v duševni stiski

Ko se človek znajde v duševni stiski in bi pogovor, pomoč potreboval takoj, ni vedno preprosto! V množici svetovalnih služb, dežurnih ambulant, svetovalnih telefonskih in internetnih linij, je težko izbrati tisto, kjer bo na voljo najboljši svetovalec za nekoga in njegov problem. Sploh ko nekdo pomoč išče prvič. Najtežje se je seveda opogumiti, predvsem pa najti na drugi strani nekoga, ki bo znal na pravi način prisluhniti in človeka v stiski pravilno usmeriti naprej. Že ko smo pripravljali ta članek in smo sledili seznamu številk v knjižici “Kam in kako po pomoč v duševni stiski“, nismo naleteli vedno na prijazne sogovorce. Smo pa našli seveda tudi takšne, ki so tam s srcem in za ljudi. 

Takšnih je veliko tudi v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s področjem duševnega zdravja, med drugim tudi združenje Šent, ki regionalno pomaga ljudem v stiskah, predvsem pa potem pri vključevanju nazaj v običajno okolje. Tokrat nas je zanimalo, kako uradne ustanove, ki jih financira država, poskrbijo za „klice v stiski“.

V roke urgentni službi

Na Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo PK Ljubljana (CIP PKL) na Njegoševi 4 v Ljubljani, kjer je tudi Urgentna psihiatrična ambulanta, nimajo ločenega posebnega svetovalnega telefona, kjer bi nudili človeku v stiski ali svojcem osnovne informacije glede psihiatrične oziroma psihološke pomoči, saj te informacije posredujejo kar v teku rednega delovnika. Ljudje v težavah se nanje po navadi obračajo, ko gre že za urgentne stiske. Pokličejo na telefonsko številko 01/475-06-70 ter svoje težave zaupajo informatorju, ki potem presodi, kam bo kličočega usmeril naprej. Predstojnica Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) asist. Arijana Turčin, dr. med., pravi: „Če je nekdo v hudi stiski, ga informator preveže k urgentnemu zdravniku, lahko pa klic preveže tudi do urgentne medicinske sestre – oba nato lahko svetujeta, kam se naj pacient obrne naprej po pomoč. Najlažje je, če pokličejo ljudje, ki so že naši pacienti, kajti takrat že imajo svojega izbranega psihiatra. Psihiater potem v pogovoru s pacientom presodi, kako globoka je psihična kriza, kakšna je lahko modifikacija terapije in kako pomagati naprej. Včasih se dajo težave urediti kar po telefonu, včasih pa je nujno pacientu svetovati čimprejšnji obisk pri psihiatru."

Če pokličete na 02/ 321-11-33, dobite splošni psihiatrični oddelek pri Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Njihova koordinatorka vas takoj preusmeri k dežurnemu zdravniku, kateremu se težave zaupajo. Nanje se obračajo tako ljudje v težavah kot njihovi svojci. „Če pokličejo svojci, jih pogosto zanima, na kakšen način bi lahko nekoga pripravili do tega, da bi šel na zdravljenje. Pri nas dobijo ustrezne podatke, kajti če je potrebna hospitalizacija poti volji pacienta, so postopki, ki jih določa Zakon o duševnem zdravju, zelo precizni - v kakšnih primerih jo lahko izvajamo in na kakšen način,“ poudarja prim. asist. Saša Čelan Stropnik, dr. med., spec. psihiatrije, sicer predstojnica oddelka za psihiatrijo pri UKC Maribor.

Znotraj psihiatričnega oddelka imajo organizirano tudi urgentno ambulanto, ki deluje 24 ur in ljudje lahko pridejo po pomoč kadarkoli - z napotnico ali brez nje. V urgentni ambulanti čakalne dobe ni, pogledajo vsakega, ki pride. Vsekakor pa so odveč strahovi, da bo nekdo avtomatično hospitaliziran, če se obrne nanje po pomoč. „Dosti bolezenskih stanj dovoljuje ambulantno vodenje. V teh primerih pacienta usmerimo naprej na druge psihiatrične ordinacije in ambulante, skupaj z našim priporočilom. Še zdaleč pa ni tako, da bi človeka, ki pride v našo urgentno ambulanto po pomoč, tukaj zadržali, kajti potem bi bile naše bolnišnice premajhne. Naša prioriteta je ambulantno vodenje,“ pravi Čelanova. Tudi za nadaljnjo medikamentozno terapijo se odločajo samo tam, kjer je potrebno, kajti vsi ne potrebujejo takšnega zdravljenja. „Manj je v tem primeru več,“ pravi Čelanova. „Marsikdo pa bi lahko težave, ki jih ima, rešil že v pogovoru z bližnjimi, s prijatelji, svojci. Marsikdo potrebuje samo pogovor.“

Medicina trka na socialna vprašanja

Čelanova ugotavlja, da se je v zadnjih letih občutno povečalo število ljudi v stiski, ki se obračajo na njihovo urgentno ambulanto. Izguba službe, dolgovi, krediti, bolezni, socialne težave te ljudi pripeljejo k njim. In ko pridejo, jih ne izpustijo kar tako iz rok. Imajo namreč organizirano socialno službo tako v okviru kliničnega centra kot v okviru psihiatričnega oddelka. „Naše socialne delavke imajo vedno več dela in žal vedno manj možnosti pomagati ljudem, kar je v bistvu zelo frustrirajoča situacija. Zgodi se, da pride v urgentno ambulanto brezdomec, kateremu je treba urediti namestitev, zato se je treba povezovati tudi z drugimi službami, kot so Karitas, Rdeči križ, pristojni CSD,“ pojasnjuje predstojnica.

Bolnišnica naj bo mesto, namenjeno le tistim z najtežjimi motnjami. Vsi ostali pa bi morali imeti lažji dostop do pomoči, je prepričana Čelanova. Zato ima njihova služba že od leta 2009 organizirano skupnostno obravnavo, ki se je izkazala za izjemno koristno; ljudje imajo podporo na domu, zaradi česar je tudi manj hospitalizacij. Skupnostna obravnava je po zakonu sicer v domeni CSD-jev, oni pa jo izvajajo v okviru bolnišnične dejavnosti, in sicer kot obliko vodenja ljudi z najtežjimi duševnimi motnjami. Opaža se, da ljudje pogosto opuščajo zdravila, da je zanje v materialnem smislu slabo poskrbljeno, da v primeru telesnih težav ne znajo poiskati prave pomoči. V takšnih primerih je na voljo tim, ki sestoji iz socialne delavke, delovnega terapevta, klinične psihologinje, dveh medicinskih sester, ki sta tudi koordinatorici, ter psihiatra. V tem mobilnem timu sodeluje tudi Čelanova kot psihiatrinja: „Imamo okrog 50 pacientov, izvajamo obiske na domu, kjer spremljamo njihovo somatsko, fizično stanje, nadziramo denimo naročanje k specialistom, nadzorujemo izvajanje terapije, v skrajnem primeru pomagamo tudi pri namestitvi v kakšno od ustanov.“ Te vrste pomoč se je izkazala za zelo racionalno, da je manj hospitalizacij pri pacientih, ki jih spremljajo, pa tudi svojci so izjemno zadovoljni, da imajo neko podporo, da niso prepuščeni samim sebi. Zadovoljni so tudi pacienti, nenazadnje se prostovoljno odločijo, ali želijo sodelovati z mobilnim timom. Obiski na domu so načrtovani in po potrebi, tako bolniki kot svojci pa imajo vedno pri sebi tudi njihovo telefonsko številko, na katero jih lahko pokličejo kadarkoli, 24 ur na dan.

Na CSD senzibilni do ljudi v stiski

Lea Brišar, univ. dipl. soc. del., je ena od koordinatorjev za obravnavo oseb v skupnosti s težavami v duševnem zdravju in deluje na CSD Moste – Polje. „Če je človek v stiski in stiska ni samo finančne narave, je tako imenovana prva socialna pomoč prva stvar, ki jo lahko ponudijo vsi CSD. Do tega razgovora je upravičen vsak, sploh če še ne ve, kam se usmeriti naprej. CSD je namreč sistematiziran po področjih, glede na težave pa te potem napotijo k pristojnemu socialnemu delavcu,“ pravi Brišarjeva. Ob tem prvem stiku se človeku s težavami v duševnem zdravju ponudi tudi možnost prostovoljne vključitve v storitev obravnava v skupnosti. V tem primeru se ga lahko napoti na koordinatorje. Bistveno pa je, da prvo socialno pomoč človek dobi takoj, tudi v času neuradnih ur na CSD.
Če se nekdo vključi v koordinacijo obravnave v skupnosti, s koordinatorjem skupaj zapišeta načrt obravnave v skupnosti. Koordinator s človekom v stiski dela individualno. Vedno se izhaja iz želj in potreb človeka, zato skupaj oblikujeta cilje. Pri izvajanju ciljev koordinator pomaga na način, ki je zabeležen v načrtu. Kakšna je pomoč, je odvisno od primera do primera, gre pa lahko denimo za pomoč pri urejanju zadev na CSD, različna spremstva, dogovore z dolžniki, pogovore s svojci, vključevanje v nevladne organizacije in podobno. Ljudje imajo različne cilje, potrebe in želje, in to se upošteva.
„Prva socialna pomoč je prva informacija za človeka v stiski, od tu dalje pa področja pomoči razdrobljena. Človek ne dobi vsega na enem mestu in ni profila, ki bi zaobjel celotno življenjsko področje posameznega človeka. Profil koordinatorja obravnave v skupnosti se temu sicer zelo približa, vendar storitev ni namenjena celotni populaciji. Koordinatorji pomagajo ljudem, ki imajo težave v duševnem zdravju, so že bili hospitalizirani v psihiatrični bolnišnici in v skupnosti obiskujejo svojega ambulantnega psihiatra,“ pravi Lea Brišar. „Tisti, ki so že dolgo časa v kolesju inštitucij, ki delujejo na področju duševnega zdravja, že imajo ljudi in ustanove, kamor se obrnejo v stiski. Nekdo, ki na pot pomoči šele stopa, pa mora imeti res srečo, da naleti na drugi strani na človeka, ki ga sliši, ki ve, kaj bi rad, ki ga zna voditi, daje pravilna podvprašanja. Dobro bi bilo, da bi obstajala ena telefonska številka, ki bi omogočala dostop do vseh informacij o tem, kje in kakšno vrsto pomoči lahko dobiš v stiski. Takšne telefonske številke pri nas žal še ni,“ še pravi Lea Brišar.

Specializirana nevladna svetovalnica

Šentu podobno združenje ima ravno tako svetovalnico za prvo pomoč in kot vemo, Šentovi uporabniki kdaj zaidejo tudi h kolegom čez cesto. Zato smo tokrat poklicali tudi njih. Dr. Suzana Oreški (tudi Soavtorica publikacije Kam in kako po pomoč v duševni stiski):

Dr. Suzana Oreški:

»S programom Svetovalnica Altra od leta dva tisoč nudimo osebam s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem psihosocialne storitve, ki so se pred tem izvajale v dveh ločenih in samostojnih projektih, v projektu Načrtovanje in vodenje skrbi za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi težavami, od novembra 1995 ter v programu Svetovalnica od februarja 1998. V programu Svetovalnica Altra nudimo psihosocialno pomoč in podporo osebam s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem oziroma bližnjim. Program se izvaja v pisarni, na terenu in po potrebi tudi v domačem okolju uporabnika.« V prvi polovici leta 2013 sta s sodelavcem nudila pomoč 184 uporabnikom, v povprečju 84 na mesec. »Število vključenih je glede na kadrovsko zmogljivost previsoko, vendar ne zmoreva odreči pomoči ali nuditi informacije človeku, ki je v stiski in ne ve, kako jo razrešiti. Včasih se zgodi, da se preprosto na telefon ne javljava, ker imava res veliko dela.«

OKVIR:

Publikacija Kam in kako po pomoč v duševni stiski se že osmo leto izdaja pod okriljem Centra za založništvo in informiranje na Izobraževalno raziskovalnem inštitutu Ljubljana. Namen publikacije je splošni javnosti omogočiti dostopne informacije o duševnih stiskah in duševnih motnjah, njihovem preprečevanju in zgodnjem prepoznavanju, saj je pomembno, da ljudje v duševni stiski in njihovi bližnji vedo, da je težave moč zdraviti in obravnavati, če se pomoč pravočasno poišče. Zaradi širših družbenih predsodkov do duševnih motenj se ljudje namreč še vedno obotavljajoče in prepozno odločijo poiskati pomoč. Težave v duševnem zdravju lahko tudi zaradi tega preidejo v dolgotrajno obliko duševnih motenj. Za ljudi, ki se nahajajo v takšnem duševnem stanju, je potrebno ustrezno in pravočasno poskrbeti. Seznaniti se je mogoče z načini iskanja pomoči v posameznih službah socialnega in zdravstvenega varstva ter kaj pričakovati od posameznega ponudnika. Informacije o ponudnikih ljudem omogočijo izbiro in zmanjšajo čakanje na ustrezno pomoč.

Publikacija je koristna in se je v slovenskem prostoru že dodobra uveljavila. Ljudje v stiski pripovedujejo, da si z njo pomagajo tako pri prepoznavanju svojih lastnih težav kot tudi kako in kje poiskati pomoč. Ravno tako publikacija posameznikom, ki potrebujejo in iščejo pomoč kot tudi strokovnim službam olajša pomoč tudi z na enem mestu zbranim seznamom ponudnikov pomoči. Najdete jo tudi na internetni povezavi.

Ingrid Mager


Deli!


Izdelki
Keramika
Izdelki iz gline
Sožalnice



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem