ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Najbolj inovativen in human sektor
Zadnje novice:

Najbolj inovativen in human sektor

Sodobna in bolj humana oblika podjetništva, socialno podjetništvo, si utira pot med javnim in zasebnim sektorjem, in v teh kriznih gospodarskih časih v zahodnih državah, kjer je ta oblika odnosa do trga že visoko razvita, kaže, da je lahko tudi izjemno trdoživa – likvidnosti ali odpuščanj presežnih delavcev praktično ne poznajo. Ta oblika podjetništva si pomaga z inovativnimi oblikami partnerstev, kreativno uporablja menedžment, hkrati pa spodbuja družbeno solidarnost in kohezijo ter sodelovanje med ljudmi in prostovoljno delo. Ko razvite države govorijo o socialni ekonomiji, govorijo o družbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju, medtem ko v Sloveniji politično in strateško ozračje ni dovolj spodbudno in domišljeno, čeprav finančne spodbude in priporočila iz Evrope so. Imamo tudi zakon, ki definira socialno podjetništvo, premalo pa morda cenimo znanja, ki so se razvila pri nas. Nedvomno je s svojimi invalidskimi podjetji in rehabilitacijskimi programi Šent med prvimi oral ledino na tem področju ter s tem dokazoval družbeno koristnost. Tudi zato pri Šentu „socialno podjetništvo“ razumejo nekoliko širše.

Socialno podjetništvo naj ne bi stremelo h kopičenju dobička, ki ga potem poberejo lastniki, ampak naj bi zagotavljalo družbeno blagostanje in nove, zanimive zaposlitve za rizične skupine na trgu dela, kot so invalidi, dolgotrajno brezposelni, nekdanji odvisniki, mladi, ženske, starejši, Romi. Šent je na tem področju pri nas oral ledino, danes ima ustanovljenih sedem podjetij, in na svojih plečih še predobro občutijo nepopolno funkcioniranje socialnega podjetništva pri nas.

Vizije so, tudi dobre prakse

Socialna podjetja lahko uspešno delujejo na področjih socialnega in družinskega varstva, varstva invalidov, vzgoje in izobraževanja, raziskovanja, znanosti, mladinskega dela, promocije zdravja, ekološke proizvodnje hrane, spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije, zelene ekonomije, turizma, kulture. Podjetja se financirajo podobno kot klasična, čeprav praksa kaže, da v Sloveniji tretji sektor nima dostopa do resnega kapitala. Določena sredstva sicer lahko pridobijo prek javnih razpisov, lahko kandidirajo na razpisih evropske skupnosti, pomagajo si lahko z javnimi deli... Potrebovali pa bi tudi druge učinkovite finančne inštrumente, ki so jih v tujini že razvili, recimo etične banke, trajno bančništvo, mikro kreditiranje, socialne borze, dolžniški kapital, zaokroževanje in hibridni krediti, obveznice z družbenim učinkom, zadruge. V zahodnih razvitih državah je v tretjem sektorju zaposlenih okrog sedem odstotkov ljudi, v Sloveniji le nekaj manj kot 0,7 odstotka.

Primer enega najuspešnejših kooperativ v socialnem podjetništvu je baskovsko podjetje Mondragon. Ideja zanj je padla že leta 1942, ko so v času hude gospodarske krize skušali rešiti problem brezposelnosti med meščani Mondragona. Postavili so fakulteto, kjer so natančno proučili strategije in načine dela, ključno za razvoj podjetja pa je bilo leto 1962, ko so ustanovili še lastno banko Cajo Laboral, ki je financirala razvoj samega podjetja. Danes v 260 izpostavah po svetu zaposlujejo že 83.200 ljudi, letno ustvarijo 15 milijard evrov prometa, kar je skoraj polovico slovenskega BDP, razmerje med najvišjo in najnižjo plačo pa je 1 : 4,5. Kljub globoki finančni krizi v Španiji v tem času pri njih niso odpustili niti enega delavca. V Baskiji poznajo kooperative tudi na področju potrošništva, ena najuspešnejših je veriga trgovin Erosci, ki deluje na podobnih principih kot italijanska veriga Coop.


Zakon je, manjka strategija

Pri nas se za razvoj socialnega podjetništva angažirajo Šentova podjetja, zavod SKUP, CNVOS, več novonastalih inštitutov za socialno podjetništvo, Slovenski forum socialnega podjetništva, pri vladi je to Svet za socialno podjetništvo, ter predvsem Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, so pa v svetu vlade tudi predstavniki drugih ministrstev.

Zakon o socialnem podjetništvu, ki so ga v Sloveniji sprejeli lani, je opredelil dva tipa podjetij: socialno podjetje tipa A ter socialno podjetje tipa B. Kot je pojasnila Dolores Kores, direktorica zavoda Premiki in članica Sveta vlade RS za socialno podjetništvo (kjer je predstavnica nevladnih organizacij), mora po zakonu podjetje tip A zaposlovati v prvem letu najmanj eno osebo, pozneje najmanj dve osebi, za kateri ni potrebno, da sta iz skupine ranljivih ciljnih skupin. Hkrati pa mora to podjetje izvajati eno izmed dejavnosti, ki jo predvideva ZaSop oziroma sprejeta Uredba o določitvi dejavnosti socialnih podjetij. Podjetje tipa B pa predvideva zaposlitev ranljivih ciljnih skupin, in sicer tako, da mora biti 1/3 vseh delavcev iz ranljive ciljne skupine.

Zakon torej je, manjkajo še strategija in podzakonski akti. Ampak Igor Pavel, direktor Dobrovita plus, enega od Šentovih podjetij, pravi, da je povsem nepotreben, ker posega v pravice že obstoječih subjektov. „Če bi prevetrili že obstoječo zakonodajo in prakso na področju zaposlovanja marginalnih skupin in jo ustrezno dopolnili in posodobili, morda razširili ciljne skupine, bi vse skupaj lahko bolje rešili. Številne države v Evropi nimajo zakonodaje na področju socialnega podjetništva, pa vendarle zaposlujejo člane ranljivejših skupin in za to od države prejemajo ustrezne subvencije prek obstoječih mehanizmov aktivne politike zaposlovanja. Pri kolegih v Social Firms Europe se rad pošalim, da imamo najboljšo zakonodajo v Evropi, če ne že v svetu. Implementacija le-te pa krepko šepa,“ komentira Igor Pavel.

Danes, leto dni pozneje, se zdi, da država ob vseh drugih težavah nima časa, da bi zakonska določila povsem spravila v prakso. Ustanovitev socialnega podjetja precej časa ni bila mogoča, čeprav je zakon že bil, ni bilo registra socialnih podjetij. Registracija je možna šele v zadnjem času, menda so se doslej na ta način registrirala tri podjetja. Vprašanje pa je, koliko podjetij se bo dejansko odločilo za novo pravno obliko podjetja so.p, saj je obveznosti pri taki registraciji podjetja bistveno več kot ugodnosti. Drugače pa - kaj bi lahko socialna podjetja bila, so pri nas že pokazala invalidska podjetja in zaposlitveni centri, ki so zaenkrat edini sistemsko podprti, kar jim zagotavlja, da sploh lahko ohranjajo in razvijajo delovna mesta za invalide. Kot takšna so najbližje zakonski definiciji socialnega podjetja tipa B.

Približki socialnih podjetij

Pravzaprav edino, kar smo poleg sprejetja zakona in Uredbe o določitvi dejavnosti socialnega podjetništva v tej smeri doživeli pri nas, je bilo nekaj razpisov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki so v bistvu zgolj podprli pilotne projekte socialnega vključevanja težje zaposljivih ljudi in socialnih podjetij iz sredstev Evropskega socialnega sklada. V Sloveniji ta hip razvijajo 27 tovrstnih projektov (Gostilna dela v Ljubljani, Center ponovne uporabe v Rogaški Slatini, Razvojna zadruga Pomelaj Velika Polana, Iz koša – Projekt Človek, Tovarna dela – tekstil, spletna trgovina Brez dobička, socialna kmetija Korenika v Šalovcih, zavod Premiki, Želva...), ki pa so le približek praksam socialnih podjetij v Evropi. V Sloveniji je sicer menda že več kot 600 podjetij, ki delujejo po načelih socialnega podjetništva.

V Evropskem socialnem skladu je v finančni perspektivi 2007-2013 menda na razpolago še okrog 300 milijonov evrov, kjer bi Slovenci še lahko kandidirali za finančne spodbude za trajnostno naravnana delovna mesta, nerazumljivo pa je, da je Slovenija od 50 milijonov evrov, kolikor jih je namenila razvoju socialnega podjetništva, v času krize in naraščajoče brezposelnosti porabila šele 15 milijonov evrov. Ministrstvo za delo bi moralo torej do izteka leta 2013 pohiteti še s kakšnimi premišljenimi razpisi, menda je na razpolago še 35 milijonov evrov, kot trdijo pri Slovenskem forumu socialnega podjetništva.

Ena od direktiv Evropske komisije, ki jo bodo obelodanili v jeseni, je spodbujanje ustanavljanja evropskih skladov za investicije v socialno podjetništvo, kar je podprla tudi Slovenija. S tem bi se generiral razvoj, hkrati pa bi lahko zasebni kapital aktiviral razvoj socialnega podjetništva. Slovenski forum za socialno podjetništvo je predlagal, da bi v Sloveniji ustanovili vsaj en takšen sklad, s čimer bi soustvarjali trg za produkte socialnih podjetij, menedžerji iz zasebnih, profitno usmerjenih podjetij pa bi pomagali kot mentorji volonterji pri razvoju poslovnih spretnosti socialnih podjetnikov. Predlog je, da bi takšno vlogo lahko odigrali tudi upokojeni menedžerji. Je pa v Sloveniji vsaj v tem trenutku povsem nerealno pričakovati denimo etično banko ali socialne obveznice, čeprav je socialno podjetništvo tržna niša tudi za komercialne banke. Pri Slovenskem forumu socialnega podjetništva sicer pravijo, da imamo še veliko rezerv v javno-zasebnih partnerstvih, vendar Dolores Kores dodaja, da se forum podpisuje pod napore drugih. „O tej tematiki smo prvič javno spregovorili že na 1. Dnevih socialne ekonomije leta 2010, ki jih organizira ŠENT in SKUP, Skupnost zavodov. Vodilno vlogo na področju sistemske vzpostavitve financiranja nevladnega sektorja, posledično tudi socialnih podjetij, je prevzel Primož Šporar iz SKUP in še danes aktivno govori in dela prav to, kar potem povzema Forum socialnega podjetništva.“

Invalidsko in/ali socialno podjetje

Evropsko politiko do socialnega podjetništva sooblikujejo tudi invalidska oziroma socialna podjetja, ki jih je ustanovil Šent, saj so člani več mednarodnih združenj za socialno podjetništvo. Peter Svetina, direktor zaposlitvenega centra Karso iz Pivke, poudarja, da ima socialno podjetništvo v Sloveniji pravzaprav tradicijo, dolgo 140 let, saj se je na podobnih principih začelo razvijati zadružništvo, pozneje v sedemdesetih letih delavnice za invalide, nato še invalidska podjetja, zaposlitveni centri in podobno. „Socialno ali bolje rečeno družbeno podjetništvo je v prvi vrsti podjetništvo z vsemi svojimi zakonitostmi trga in konkurence in je z razvojnega, etičnega in filozofskega vidika pomemben dejavnik pri razvoju družbe,“ je prepričan Svetina. „Poslanstvo našega Karsa razumemo kot segment socialne ekonomije, saj z zaposlovanjem težje zaposljivih ljudi, uporabnikov Šenta, delujemo na lokalnem nivoju ter po principih socialnega podjetništva v najširšem pomenu.“ Pri tem svoje sodelavce razumejo kot tiste, ki sodelujejo pri razvoju podjetja, delajo kakovostno in s tržnim vedenjem ustvarjajo sredstva, ki jim omogočajo širitev in s tem nova delovna mesta. Direktor podjetja Dobrovita plus Igor Pavel, tudi predsednik komisije za socialno podjetništvo pri izvršnem odboru združenja Šent, pa socialno podjetništvo razume kot gibanje, ideologijo, ki se je na področju duševnega zdravja v času transformacija tržaške psihiatrične reforme konec šestdesetih let prejšnjega stoletja kot kepa začela valiti v druge evropske države. Evropsko združenje socialnih podjetij Social Firms Europe - CEFEC je socialno podjetje definiralo kot „neprofitno, samostojno dejavnost, katere namen je zagotavljati zaposlitev marginalnim skupinam ljudi, ki so zaradi svojih specifičnosti nekonkurenčni na prostem delovnem trgu.“
Koliko so invalidska podjetja dejansko socialna podjetja, Igor Pavel meni, da imata obe formi veliko podobnosti v smislu poslanstva, dejavnosti, ciljne skupine, ki jih zaposlujeta in nenazadnje tudi pri procesih upravljanja. „Dobrovito plus, družbo za usposabljanje in zaposlovanje invalidov, d.o.o., so ustanovili leta 1996 in je že takoj prevzela vrednote, ki so skupne evropskim socialnim podjetjem.“ Invalidsko podjetje sicer pridobi status po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, eden od pomembnih pogojev pa je, da zaposluje najmanj 40 odstotkov ljudi s statusom invalida. „Od običajnih podjetij se razlikujemo po tem, da je delovno okolje bolj prilagojeno posamezniku. Zaposleni poznajo stiske in krize, zato so do kolegov, ki se znajdejo v duševni stiski, mnogo bolj tolerantni kot v običajnem okolju, kjer je tak zaposleni ponavadi stigmatiziran in izključen,“ še dodaja Igor Pavel.

Socialna podjetja so popularna

„Menim, da socialno podjetništvo v Sloveniji ni v povojih, je pa odvisno od tega, kakšno definicijo socialnega podjetništva uporabimo. Svet si danes o definiciji ni enoten. Dejstvo pa je, da stremimo k istim ciljem: opravljati delo za pošteno plačilo, opravljati delo za skupno dobro in dati možnosti za enakopravno vključevanje ranljivih ciljnih skupin na trg dela in ne-delitev dobička, oz. omejeno delitev,“ pravi Dolores Kores, direktorica zavoda Premiki. „Pri nas k tem ciljem gotovo spadajo invalidska podjetja, zadruge, zavodi, ki že vrsto leto opravljajo svojo dejavnost v Sloveniji, zato lahko trdimo, da je socialno podjetništvo tako pri nas kot drugje po svetu prisotno že mnoga leta, sedaj v času krize pa je to področje bolj izrazito in popularno.“
Marca letos so jo kot predstavnico evropskih socialnih podjetij povabili v strokovno skupino Evropske komisije za socialno podjetništvo GECES. Izvolili so jo verjetno tudi na podlagi nagrad, ki jih je Šent dobil za programe, ki so jih razvili z njenim entuziazmom, in sicer posebno nagrado žirije za inovativnost na področju nevladnega sektorja v Jugovzhodni Evropi s strani Fundacije ERSTE v letu 2009 ter nagrado UNWTO – Svetovne organizacije združenih narodov za inovativnost v turizmu v nevladnem sektorju v letu 2011. Evropska komisija je namreč ustanovila medresorsko ekspertno skupino za socialno podjetništvo, ki jo sestavljajo predstavniki držav članic, 20 kandidatov pa je komisija izbrala na podlagi razpisa, kamor se je prijavilo okrog 250 kandidatov. Izmed petih prijavljenih kandidatov iz Slovenije je bila Koresova edina izbrana v ekspertno skupino kot predstavnica združenja Šent. „V GECES smo se doslej srečali enkrat, soočali pa smo se z enakimi problemi kot v Sloveniji, ki se začnejo že pri sami definiciji socialnega podjetništva. A bolj pomembno je, da je razvoj te vrste podjetništva v interesu različnih deležnikov, tudi privatnega sektorja in potrošnikov. S tem lahko povežemo in ločimo gospodarstvo od socialnega podjetništva in ustvarjamo podjetniško okolje, kjer bomo lahko razvijali in živeli socialno podjetništvo.“
Koresova je prepričana, da bi se morala po teh smernicah ravnati tudi Slovenija, se pri tem ne ozko definicijsko omejiti, razvoj področja pa ne v celoti preložiti na državo. „Z novim zakonom o socialnem podjetništvu smo naredili prav to in sedaj vsi čakajo na sprejem strategije socialnega podjetništva, ki naj bi jo sprejel svet vlade za socialno podjetništvo, država pa bi posledično financirala socialna podjetja. Sinergije je treba iskati v realnem sektorju, torej na trgu, ob brezpogojnem zasledovanju načel socialnega podjetništva ter etičnega in moralnega poslovanja,“ meni Koresova.

Tako nedvomno poslujejo v Šentplavžu, zaposlitvenem centru v Blejski dobravi. Direktorica Klavdija Šumrada pravi: „V našem podjetju socialno podjetništvo razumemo predvsem kot zaposlovanje ranljive populacije ljudi, kar z drugimi besedami pomeni, da na neki način tudi že delujemo v tej smeri. Na svoje delavce gledam kot na ljudi z drugačnimi delovnimi sposobnostmi, a kljub temu v njih vidim ljudi, ki vlagajo svoj trud, napor in motivacijo, da je delo opravljeno kakovostno. Zaradi tega jih cenim. Vztrajam predvsem na vrednotah pravičnosti in enakovrednosti. Nihče ni slabši od nikogar in nihče ni boljši od drugega. Bog nas ljubi vse enako, ali ne?!“

 

Načela v podjetništvu

V Kočevju, kjer ima svojo enoto tudi Šent, je podjetje Recinko pripravilo projekt Zaposlitveni center Kočevske za težje zaposljive osebe in invalide z delavno sposobnostjo med 30 in 70 odstotkov, kjer so zaposleni tudi člani Šenta. Mirjana Lilić Južnič, ki je v Recinku zadolžena za zaposlitveni center, razmišlja, da mora socialno podjetništvo ustvarjati družbeno korist za tiste, katerih življenj se dotika. „Podjetje samo lahko ustvarja dobiček, ki pa ga investitorji ne dobijo. Dobiček je usmerjen v razvoj podjetja, investitorji pa dobijo nazaj svojo vrednost investicije. Socialno podjetništvo je posel v vseh pogledih in ni dobrodelna dejavnost,“ je prepričana Mirjana Lilić Južnič. „Pri doseganju družbenih ciljev pokrije svoje stroške in deluje po vseh menedžerskih načelih.“ V Sloveniji je socialno podjetništvo usmerjeno predvsem v zaposlovanje depriviligiranih skupin, ugotavlja.
Tudi njihov zaposlitveni center želi delovati povezovalno in nuditi podporno okolje za rehabilitacijo ali prvo vključevanje/zaposlovanje pripadnikov ranljivih ciljnih skupin v lokalnem okolju prek ozaveščenih potencialnih ponudnikov dela, zato iščejo delovna mesta za težje zaposljive tudi pri drugih delodajalcih. „S projektom smo se ustanovitelji zaposlitvenega centra odzvali na spremenjene in zaostrene pogoje zaposlovanja težje zaposljivih, predvsem na trgu dela v našem lokalnem okolju,“ je prepričana Lilić-Južničeva.
Lilić-Južničeva pravi, da imajo njihovi zaposleni nizko samopodobo, predvsem kar se tiče lastnih sposobnosti, zato v prvi vrsti želijo, da bi se zavedali lastnih sposobnosti, sodelovali pri reševanju svojega problema, hkrati pa ohranili svojo zaposlitev oziroma pridobili novo. Zato jim nudijo svetovanja, izobraževanja in usposabljanja, „kar ne pomeni le razreševanja socialnih in delovnih problemov, ampak tudi vlaganje v človeške vire in zadovoljstvo zaposlenih,“ pravi Lilić-Južničeva. Poznajo tudi mentorske programe za delodajalce po vključitvi v zaposlitev.
Dober primer iz prakse v tujini opiše v knjigi Creating a World Without Poverty Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunus, v kateri predstavi svojo vizijo socialnega podjetništva. Yunus je s svojo Grameen Bank v Bangladešu to že odlično preizkusil v praksi, in sicer z mikrokrediti, ki najbolj revnim pomagajo, da se odtrgajo iz začaranega kroga revščine. Yunus v osnovi razmišlja o vlogi gospodarstva pri reševanju problema svetovne revščine in ugotavlja, da v nasprotju s prostovoljstvom, karitativnimi dejavnostmi in nevladnim sektorjem, gospodarstvo kot finančno najbolj inovativen in učinkovit sektor nima nobenih neposrednih mehanizmov za zmanjševanje revščine. Kako je pri nas? „Naše podjetništvo pade na ključnem testu pokrivanja celotnih stroškov.
Šele ko je podjetje - posel finančno neodvisen, je pripravljeno za rast in razvoj. To je osnovni predpogoj, da lahko socialno podjetništvo prispeva k reševanju ključnih svetovnih problemov revščine,“ meni Mirjana Lilić Južnič. „Čemu naj bi investitorji vlagali v socialno podjetništvo? Iz enakega osebnega zadovoljstva kot ga sicer prinaša filantropija, le z dvema bistvenima razlikama: socialno podjetje je trajnostno in omogoča svoj obstoj, razvoj in širitev, hkrati pa investitorji dobijo svoj denar nazaj.“

OKVIR: Soočanje z gospodarsko krizo

Igor Pavel, direktor Dobrovita plus: „Tako kot vse gospodarske subjekte v državi je tudi nas zadela gospodarska kriza: zmanjšal se je obseg naročil in posledično prihodki podjetja. Nastalim razmeram se prilagajamo z zniževanjem stroškov, s fleksibilnostjo na tržišču, z iskanjem novih poslovnih partnerjev, uvajanjem novih dejavnosti v podjetju in aktivno participacijo na razpisih - skratka z reorganizacijo in novimi izzivi. Lani smo izgubili vzdrževanje in urejanje zelenih površin na območju MOL, kar je bil za nas hud udarec. Ta dela so dolgo obdobje prinašala stabilen prihodek. Kljub številnim razgovorom z direktorjem Snage Jankom Kramžarjem in predstavniki mestne občine ter danim obljubam, da bomo urejanje zelenih površin v Ljubljani ohranili, je skupina desetih zaposlenih s statusom invalidne osebe ostala brez dela. Na srečo smo jim uspeli poiskati drugo delo in nikogar nismo odpustili iz poslovnih razlogov. Pridobili smo tri nove naročnike - velika podjetja, kjer čistimo poslovne prostore. Na novo smo vpeljali delavnico za sestavljanje in pakiranje plastičnih izdelkov in načrtovali zagon geodetske dejavnosti. Uspešni smo bili na razpisih Slovenskega podjetniškega sklada in ESS. Ta mesec bomo na novo zaposlili osem ljudi.“

Dolores Kores, direktorica Premiki: „S krizo se zelo soočamo, saj je dejavnost turizma postala ne-nujna dejavnost. Prodaja turističnih aranžmajev je zelo variabilna, prav tako pa se soočamo z precejšnjo nelojalno konkurenco, krajo programov in samoorganiziranostjo posameznih društev. Vendar pa zato pripravljamo nove strategije prodora na domače in tuje trge, ki temeljijo na sedanjih izkušnjah in se odzivajo na potrebe in stanje na trgih. Premiki so nastali iz štirih projektov, ki jih je vodil Šent, financirala pa Evropska unija in Norveški finančni mehanizem. Ker pa se je financiranje s strani evropskih sredstev končalo, od nagrad pa se ne da živeti, sedaj svojo dejavnost financiramo izključno s trga. Prestavljanje dejavnosti na čisti trg v času krize prinaša posebne izzive, s katerimi se moramo soočiti.“

Klavdija Šumrada, direktorica Šentplavž: „Z gospodarsko krizo se soočamo po principu ,“manj je več“', kar pomeni, da v tem času ne zaposlujemo novih ljudi, pač pa delamo vsi zaposleni v zaposlitvenem centru tako, da združujemo svoje skupne moči in s tem krepimo medsebojno povezanost. Posegamo predvsem po ukrepih povečevanja lastnih prihodkov, torej nenehno iščemo nove pogodbenike, nova dela in razvijamo lastno dejavnost, za katero upamo, da se nam bo obrestovala.“

Peter Svetina, direktor Karso: „Gospodarska kriza je prizadela tudi naše področje in vsekakor je potreben večji angažma za pridobivanje poslov, zanesljivih partnerjev in del, ki so primerna za naše sodelavce. Ukrepi, ki jih sprejemamo, so naravnani na zniževanje nepotrebnih stroškov, vsekakor pa ne varčujemo na področjih, ki bi v kakršni koli obliki prizadela varnost, delovno okolje in trajnost zaščitenih delovnih mest v našem podjetju.“

Branko Merhar, direktor Recinko: „Najprej je prišlo do zmanjšanja proizvodnje, na kar nimamo vpliva, ker smo vezani na zunanje partnerje. Posledično smo zmanjšali število delavcev, zaposlenih na določen čas. Zaradi zmanjšane kupne moči ljudje po nekaterih naših izdelkih posegajo manj, zato bomo agresivneje pristopili k iskanju novih kupcev.“

Ingrid Mager

 

 


Deli!


Izdelki
Ročno poslikane keramične ploščice
Ročno izdelane voščilnice
Ročno izdelane voščilnice



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem