ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Rehabilitacija, korak do zaposlitve in integracije
Zadnje novice:

Rehabilitacija, korak do zaposlitve in integracije

Trg dela se v Sloveniji čedalje bolj zapira, tako za običajne ljudi, še bolj za ljudi z določenimi težavami ali motnjami. Politika zaposlovanja je nedorečena in predraga, utečeni zgledi iz tujine pa očitno „topla voda“, ki jo je pri nas treba še odkriti. Rehabilitacijski centri, kot ga ima tudi Slovensko združenje za duševno zdravje Šent v Zavodu za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Šentprima, so ena od odskočnih desk za redno zaposlitev. A v Sloveniji se zdi, da se ljudje, ki tovrstno podporo potrebujejo, v tem sistemu nekje izgubijo.

Politika zaposlovanja marginaliziranih

„Osnovno strokovno izhodišče pri zaposlovanju brezposelnih je, da ugotavljamo funkcioniranje posameznika oziroma njegovo zaposljivost, kar v praksi pomeni, da izhajamo iz tega, kaj nekdo zna, zmore in hoče na trgu dela“, pravi Lea Kovač, svetovalka generalnega direktorja pri Zavodu za zaposlovanje RS. Brezposelni s težavami v duševnem zdravju se lahko ob strokovni pomoči vključujejo v aktivnosti vseživljenjske karierne orientacije, ukrepe aktivne politike zaposlovanja, obstaja posebna oblika pomoči za ljudi s statusom invalida, koristijo pa lahko tudi storitve zaposlitvene rehabilitacije. Storitve zagotavljajo strokovno podporo, za katero skrbijo posebej usposobljeni strokovni timi zunanjih izvajalcev-koncesionarjev, ki pomagajo pri iskanju in pripravi na zaposlitev, kot tudi ohranjanju zaposlitve. Takšen strokovni tim na zavodu za zaposlovanje prepoznavajo ravno v Šentprimi. Pravijo še, da se njihovi rehabilitacijski svetovalci povezujejo s strokovnjaki iz Šentprime, kjer se potem izvajajo storitve zaposlitvene rehabilitacije.

V okviru postopkov za pridobivanje statusa invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov na rehabilitacijskih komisijah zavoda v zadnjem desetletju ugotavljajo trend naraščanja deleža ljudi s težavami v duševnem zdravju. Na letni ravni beležijo kar 35 odstotni porast obravnavanih ljudi, kjer so prepoznane težave v duševnem zdravju. Tudi pri vključitvah v storitve zaposlitvene rehabilitacije beležijo dobro tretjino več ljudi s težavami v duševnem zdravju.

Vzpodbude za zaposlovanje oseb s težavami v duševnem zdravju so vezane na pridobljen status invalida na eni in izpolnjevanje obveznosti delodajalca iz naslova kvotnega sistema na drugi strani. Več informacij o tem je na voljo na spletnem naslovu Javnega jamstvenega, preživninskega sklada RS (www.svzi.gov.si). „Ko ugotovimo, da zaradi akutnih zdravstvenih težav, dolgotrajnejšega zdravljenja oziroma rehabilitacije nekdo trenutno ni primeren za posredovanje, kot tudi ne za vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja ali zaposlitveno rehabilitacijo, se v dogovoru s stranko in pristojnimi centri za socialno delo odločimo o (začasni) nezaposljivosti. Pozneje se tak človek lahko vključi v programe za aktivacijo neaktivnih“, še pojasnjuje Lea Kovač.

Postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se potem urejajo na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Pod te pravice sodi invalidska upokojitev, pa tudi kontrolni pregledi iz tega naslova, kjer ugotavljajo morebitne spremembe in izboljšanje stanja, ki ljudem lahko omogočajo vrnitev na trg dela. Na njihovem spletnem naslovu (www.zpiz.si) so na voljo tudi druge informacije v zvezi z delom invalidskih upokojencev.

Nejasne evidence rehabilitantov

Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da ne vodijo posebne evidence z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, to „odločitev“ prepustijo posameznemu iskalcu zaposlitve, da sam spregovori o svojih težavah. Direktorica Zavoda za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Šentprima mag. Jana Ponikvar meni, da bi bila takšna evidenca smiselna, saj je nenazadnje jasno, zakaj ima nekdo težave pri iskanju zaposlitve. V Ljubljani so štirje koncesionarji za rehabilitacijo s koncesijo, vseh skupaj v Sloveniji je 14, od tega je 13 zasebnih, med njimi tudi Šentprima, eden pa je javni, in sicer Inštitut RS za rehabilitacijo Soča. Šentprima ima sicer sedež v Ljubljani, ima pa še izpostave v Kopru, Postojni in Celju. In v vseh teh rehabilitacijskih centrih natančno vedo, koliko ljudi je vključenih v rehabilitacijo. Evidenco vključenih vodijo glede na njihove težave, vrsto invalidnosti, na primer ljudje s težavami v duševnem zdravju, fizični invalidi, gluhi in slepi. Prav iz že zbrane statistike rehabilitacijskih centrov bi lahko tudi na zavodu za zaposlovanje vodili natančno statistiko teh ljudi po posameznih ciljnih skupinah. Nenazadnje zato, ker število ljudi s težavami v duševnem zdravju strmo narašča, kar prepoznavajo tudi na zavodu za zaposlovanje in pred čimer si tudi država ne more več zatiskati oči.

Žal pa natančne številke rehabilitantov ne vodijo niti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, temveč so postavili zgolj normativ in zdaj puščajo prostor za statistične analize ohlapen. „V mreži izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije je predvideno, da bo letno v zaposlitveno rehabilitacijo vključenih 1.700 ljudi. Te številke letno ne prekoračimo,“ pravi Branka Knafelc iz službe za odnose z javnostmi pristojnega ministrstva.
Kot že rečeno, centri za rehabilitacijo te podatke imajo, saj morajo mesečno o njih poročati tako zavodu za zaposlovanje kot pristojnemu ministrstvu. Poročati morajo, kdo je vključen oziroma kdo se je na novo vključil ter koliko ur rehabilitacije je opravil. „Normativ, ki ga je postavilo ministrstvo, se mi zdi prenapihnjen,“ ugotavlja Jana Ponikvar. Pri Šentprimi je bilo lani v rehabilitacijo vključenih 150 rehabilitantov oziroma ljudi s težavami v duševnem zdravju, za katere so specializirani, se pa ti ljudje vključujejo tudi v druge rehabilitacijske centre.

Iz seznama na seznam

Čemu narašča število ljudi s težavami v duševnem zdravju, v zadnjem letu menda kar za 35 odstotkov, verjetno enoznačnega odgovora ni. Ponikvarjeva meni, da je število večje, ker se o tem več govori in so tovrstne težave bolj prepoznane, hkrati pa so težave odsev krize družbe. „Vendar ne gre toliko za porast težkih duševnih bolezni, temveč za različna depresivna stanja oziroma duševne stiske, ki so nedvomno pogojene s trenutno družbeno situacijo,“ pravi Ponikvarjeva.
V program rehabilitacije se vključujejo oboji, tako ljudje s težjimi motnjami kot ljudje z depresijami in duševnimi stiskami. Jana Ponikvar: „Problem je v tem, da za te ljudi enostavno ni primernih programov, država se ne odziva pravočasno na nastalo situacijo. Pravzaprav se je sistem začel rušiti: ljudje so začeli izgubljati službe, so starejši, so nezaposljivi, ker so usposobljeni le za določeno delo. Težko se bo na trgu dela danes zaposlila gospa, ki je bila prej trideset let šivilja; skorajda nima možnosti.“

Sistem zaposlovanja bi se moral hitro prilagoditi spremembam, tudi ljudje, in sicer tako, da bi nenehno pridobivali nova znanja in spretnosti. Ob izgubi dolgoletne zaposlitve te ljudi najraje vključijo v kakšno rehabilitacijo, ne ozirajoč se preveč na zdravstvene težave in dejanske zaposlitvene možnosti. Nekako pričakovano je, da bo delavec po toliko letih imel težave recimo s hrbtenico, morda se je temu priključila še depresija. „Te ljudi ni smiselno vključevati v rehabilitacijo, kajti če je nekdo že star in ga potem vodimo skozi kolobocije ocenjevanja, težko z njihove strani pričakujemo pozitivno motivacijo,“ ugotavlja Ponikvarjeva. „V bistvu se jih ves čas nekam prestavlja, toliko da se vidi, da se je z njimi nekaj počelo. Gredo iz enega seznama na drugega, kar zagotovo ni rešitev.“

V Šentprimo in seveda tudi v druge rehabilitacijske centre ljudi napoti zavod za zaposlovanje, a pomembno dejstvo je še eno. Zaposlitvena rehabilitacija je pravica posameznika. Nek iskalec zaposlitve se najprej prijavi na zavod za zaposlovanje, tam dobi običajno svetovalko za zaposlitev, nakar se ugotovi, da ima iskalec zdravstvene ovire. Svetovalka ga nato pošlje k rehabilitacijski svetovalki, in potem če nekdo sam želi, lahko vloži vlogo za pridobitev statusa invalida, kar je pogoj za nadaljnjo rehabilitacijo. S tem pridobi tudi pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Vlogo in celotno dokumentacijo o posamezniku nato prouči rehabilitacijska komisija na zavodu, ki ugotovi, ali nekdo izpolnjuje pogoje za status invalida. Ta status jim lahko odobrijo že takoj, največkrat pa za oceno zaprosijo koncesionarje. Šele nato lahko nekdo vstopi v rehabilitacijo.

Različni statusi in rehabilitacija

Pri ugotavljanju statusa invalida seveda ne gre za upokojitev, ampak za določitev različnih statusov. Status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov lahko torej nekdo pridobi prek zavoda za zaposlovanje. Tak status pa naj bi mu potem pomagal pri vključevanju v različne programe in tudi zaposlitev. Eden od teh je zaposlitvena rehabilitacija, pri kateri naj bi imela korist tako rehabilitant kot delodajalec, saj naj bi delodajalec takšne ljudi s statusom invalida raje zaposloval, ker s tem izpolnjuje zakonsko kvoto po zaposlovanju invalidov. Ta kvota se razlikuje po področjih, znaša pa od dva do šest odstotkov. Določila iz tako imenovane Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov so določena glede na to, koliko neko področje „proizvede“ invalidov. „Gradbeništvo ima določeno visoko, 6-odstotno kvoto, ker proizvede veliko invalidov, to pa je seveda absurdno, ker delovna mesta še vedno niso varna. Denimo v javni upravi, kjer delovna mesta veljajo za varna, pa je kvota določena le v višini dveh odstotkov,“ razmišlja Ponikvarjeva.

Status invalida po določilih Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) je nekoliko drugačen: priznava se prva, druga ali tretja kategorijo invalidnosti. Prva kategorija invalidnosti pomeni upokojitev oziroma nezmožnost za delo, druga ali tretja kategorija invalidov pa ima možnost, da se posameznik odloči tudi za rehabilitacijo. Če nekdo, ki je brezposeln in ima priznano drugo ali tretjo kategorijo invalidnosti, to pravico pa je pridobil prek ZPIZ, lahko prek zavoda za zaposlovanje pride v rehabilitacijski center, kjer imajo torej tudi te delovne invalide.

Če ima nekdo priznano drugo ali tretjo kategorijo invalidnosti, to v smislu rehabilitacije pomeni, da se ga rehabilitira za drugo delovno mesto. Lahko torej gre za prekvalifikacijo ali prešolanje. Pri tem ZPIZ zanima, koliko je nekdo sposoben dokončati neko šolanje oziroma se prekvalificirati, zato potem koncesionarji izdajajo tudi psihološka mnenja. Mnenje lahko izdajo tudi za uveljavljanje polovičnega delovnega časa; posameznik je še sposoben za delo, vendar z določenimi prilagoditvami. Lahko gre za tehnične prilagoditve obstoječega delovnega mesta, lahko tudi za drugo delovno mesto, drug poklic ali spremenjen delovni čas.

Rehabilitacijo sestavljajo storitve, ki se vodijo pod oznakami od A do N; začne se z oceno stanja posameznika, kjer prepoznavajo, kaj človek zna, zmore, hoče, kakšni so interesi, sposobnosti. Ocena je osnova za pridobitev statusa invalida. To oceno potrdi komisija na zavodu, potem lahko posameznik nadaljuje z rehabilitacijo, ki se začne največkrat s psihosocialno rehabilitacijo, saj je zelo pomembno, kako nekdo sprejema svojo invalidnost. To so različne storitve: od motiviranja, treninga vsakdanjih socialnih veščin do priprav na zaposlitev in iskanja delovnega mesta.

Vzporedno s psihološko pripravo se po navadi začne usposabljanje na delovnem mestu pri delodajalcih. Vse je odvisno je od zmožnosti posameznika. Če so ovire zelo hude, se rehabilitacija prične v nekem zelo varnem okolju, v primeru Šentprime recimo v kakšnem Šentovem dnevnem centru. „A to je zelo redko, večinoma se ljudje usposabljajo pri običajnih delodajalcih, tudi v zaposlitvenih centrih, pri invalidskih podjetjih. Danes iščemo delodajalca glede na zmožnosti in želje posameznika – vedno izhajamo iz potreb posameznika, zato se ta mreža delodajalcev ves čas širi. Lani smo imeli prek 70 različnih delodajalcev, pri katerih so se posamezniki usposabljali. Ni pa seveda nujno, da vsi rehabilitanti končajo rehabilitacijo,“ pravi direktorica Šentprime.

Vzpostavljanje stika z delodajalcem

Kakšen odnos do rehabilitantov imajo delodajalci, je vedno zanimivo analizirati. Nekaj je zakonska prisila po zaposlovanju invalidov, drugo je njihova osebna pripravljenost, da človeka s težavami dejansko zaposlijo tudi po zaključku rehabilitacije. Ponikvarjeva ugotavlja, da zaposlujejo manj radi oziroma nimajo možnosti, raje usposabljajo oziroma rehabilitirajo. Šentprima obstaja od leta 2005, kot prvi so leto pozneje pridobili koncesijo za rehabilitacijo, prej pa so podobne programe izvajali v okviru Šenta, ki so bili v bistvu nekakšni zametki poklicne rehabilitacije. Šent je nedvomno eden izmed pionirjev poklicne rehabilitacije v Sloveniji, na področju duševnega zdravja nedvomno pionir, ampak tudi tisti, ki so sedaj koncesionarji, delujejo na tem področju že dolga leta.

„Na področju ljudi s težavami v duševnem zdravju smo nedvomno vodilni in specializirani, tako nas prepoznavajo tudi delodajalci in so čedalje bolj pripravljeni sodelovati. Zdi se mi, da je individualen pristop do njih tisti zmagovit način,“ ugotavlja Ponikvar. A najprej so se tudi oni učili. Delali so sezname delodajalcev in jih spodbujali k rehabilitaciji in zaposlovanju, jim pridigali, naj invalidov ne stigmatizirajo, potem pa se je zgodilo, da se je oglasil delodajalec, ki je v nekem trenutku želel določeno število ljudi. „Mi pa jih nismo imeli. Tudi če jih imaš, se vedno najde kdo, ki noče opravljati določenega dela. In ima vso pravico do take odločitve. Vedno se skušam postaviti v čevlje rehabilitantov: če bi sama potrebovala rehabilitacijo in bi mi nekdo rekel, da moram plesti, tega zagotovo ne bi hotela početi. Treba je obrniti perspektivo, posameznik je ključen.“

Danes ubirajo drugačno pot. Do delodajalcev pristopajo individualno, delavec je pri tem najpomembnejši. Delodajalci zdaj sami ugotavljajo, da jim ni nič hudega, če se pride kdo k njim rehabilitirat; je v pomoč, je zastonj, lahko ga dobro spoznajo in usposobijo, s svojo drugačnostjo pa neko delovno okolje le plemeniti.
Da je rehabilitacija tudi uspešna, so zelo pomembne želje rehabilitantov. Delovno mesto se išče na podlagi njihovih želja in dotedanje izobrazbe, zmožnosti, sposobnosti, morda kandidat že sam pozna kakšnega delodajalca, pri katerem bi delal, delodajalce pa se lahko išče tudi prek različnih seznamov. Skupaj z rehabilitantom se napiše in pošlje prošnja delodajalcu, ki se ga pozneje tudi pokliče in vzpostavi osebni kontakt. „Zelo spodbujamo, da so rehabilitanti čim bolj samostojni. Če ne zmorejo sami poklicati, pokliče strokovna delavka in se dogovori za sestanek. Na razgovor gre svetovalka skupaj s kandidatom. Ta podpora se mi zdi izjemno pomembna: da je takrat in da jo je toliko, kolikor je potrebno. Ne sme pa se s podporo pretiravati, recimo v smislu nadzora, ki lahko situacijo le poslabša. Eni potrebujejo veliko podpore pri spremljanju, drugi sploh ne. Pomoč ne sme biti avtomatizirana in samoumevna, sicer izgubi smisel,“ meni direktorica Šentprime.
Pri nekaterih rehabilitantih imajo delodajalci včasih dejansko veliko dela; potrebno je veliko usposabljanja, spremljanja in podpore, seveda tudi s strani Šentprime. Nekateri pa delajo osem ur brez problemov in večkrat potem rehabilitacija preide tudi v zaposlitev, tako da se problematike nikakor ne da posploševati. „Danes je drugače, težje iskati zaposlitev in ni za pričakovati, da se bodo prosta delovna mesta povečevala. Lani smo pripomogli k 13 zaposlitvam, kar je dobro. Dejstvo je, da je naša populacija najtežje zaposljiva od vseh vrst invalidnosti,“ poudarja direktorica Šentprime.

Tuje raziskave ravno tako govorijo o tem, da je populacija ljudi s težavami v duševnem zdravju najtežje zaposljiva, tudi zato, ker so prilagoditve delovnega mesta tako zahtevne. Pri slepih in gluhih se natanko ve, kako je treba delovno okolje prilagoditi, ve se tudi za gibalno ovirane. Pri prilagoditvah za te ljudi je po navadi pomembnih več stvari, najpomembneje pa je, da je okolje nestresno, da so sodelavci prijazni, prilagodljivi, vse z namenom, da bo nekdo lahko dobro delal. Jana Ponikvar: „V teh primerih mora sodelovati celotno delovno okolje, v tej raznolikosti pa vidim izjemno bogastvo. Tudi in predvsem ljudje brez tovrstnih težav v takšnem delovnem okolju ogromno pridobijo. Sobivanje je nekaj izjemnega.“

Časovni razpon rehabilitacije

Rehabilitacija traja različno dolgo. Po zapisanih normativih naj bi trajala do dve leti za najtežje primere, ker pa se morajo v zadnjem času strokovni standardi podrejati finančnim, je rehabilitacija čedalje krajša. Ponikvarjeva poudarja, da ljudje s težavami v duševnem zdravju sploh rabijo zelo dolgo rehabilitacijo, predvsem zaradi teh vzponov in padcev, ki jih imajo. Problem je v tem, ker je marsikdo v slabi koži in se komaj udeležuje rehabilitacije, kje je šele zaposlitev. Za to vmesno stopnjo bi že prej in vmes morale poskrbeti druge zdravstvene in socialne institucije, sistemi pa bi morali biti med seboj povezani. Tako pa v bistvu človek v zaposlitveno rehabilitacijo pade prezgodaj oziroma v nepravem času. Šent sicer ima dnevne centre, ampak niso strukturirani na način, ki bi nekoga obvezoval, da prihaja kontinuirano, načrtovano. A takšna predpriprava pred rehabilitacijo je potrebna, ker je potem tudi sama rehabilitacija uspešnejša in možnosti za zaposlitev večje. Sicer celotna rehabilitacija traja predolgo. V povprečju so v Šentprimi ljudje vključeni v rehabilitacijo eno leto, a kot že rečeno, rezultat ni vedno zaposlitev.

Nekateri prekinejo rehabilitacijo iz zdravstvenih razlogov, drugi enostavno ne želijo več sodelovati, dosti pa je takšnih, kjer se zgodba zaključi z odločbami. Namreč ko se konča rehabilitacija, podajo na Šentprimi zaključno poročilo in potem komisija na zavodu za zaposlovanje izda odločbo, ali je nekdo primeren recimo za zaščiteno zaposlitev. Ta se določa po odstotkih zmožnosti posameznika, razpon pa je med 0 in 100 odstotki zmožnosti doseganja delovnih rezultatov.

Ljudje z rezultatom do 30 odstotkov so nezaposljivi in se po navadi vključujejo v programe socialne vključenosti. Takšne programe pozna tudi Šent, gre pa za kombinacijo delovne terapije in dnevnega centra. Ljudje od 30 do 70 odstotkov zmožnosti za delo pokrijejo zaposlitveni centri, kjer poznajo zaščitena delovna mesta, delodajalec pa dobi subvencijo za plačo invalida glede na njegove zmožnosti; če nekdo lahko oddela le 30 odstotkov zahtevanega dela, preostalih 70 odstotkov plače pokrije država. Od 70 do 95 odstotno delovno zmožnost pokrivajo invalidska podjetja in podporne zaposlitve, kar pomeni običajna zaposlitev pri običajnem delodajalcu, ampak s podporo tako invalidu kot delodajalcu. Podporo v največ primerih izvajajo koncesionarji zaposlitvene rehabilitacije. Ljudi, ki so zmožni dosegati rezultate nad 95 odstotkov, zaposlujejo na običajna delovna mesta brez podpore oziroma subvencije.

Nerazumevanje integracije

Nekateri rehabilitanti dobijo zaposlitev, nekateri ostanejo zgolj z odločbami, najhuje pa je, če gredo nazaj domov in se stanje ne spremeni oziroma se še poslabša. Čas teče, ljudje pa, ki so že bili na rehabilitaciji, spet prihajajo nazaj. „Rekla bi, da je ta politika draga, ker ni premišljena. Veliko denarja gre za to, da se vrtimo v krogu, za programe, ki so kratkotrajni. Če smo se že odločili za tak sistem, bi morali biti izhodi zagotovljeni. Več denarja bi se moralo namenjati odpiranju novih delovnih mest, ki so bolj dolgoročna in stabilna. Seveda se pogovarjamo o tem, da programi niso dobri, da sistem ne funkcionira, nenazadnje imamo združenje koncesionarjev zaposlitvene rehabilitacije, prek katerega skupaj opozarjamo državo. Toda interesi v državi so različni in nas očitno ne slišijo. Zaščitena delovna mesta, ki so zdaj na voljo samo v zaposlitvenih centrih, lahko imajo po novem zakonu tudi invalidska podjetja, toda mi smo se zavzemali, da bi takšna delovna mesta lahko imel tudi običajen delodajalec, ker bi vse skupaj zelo poenostavilo. Tako pa tega zdaj v zakonu ni, ker pač za to ni bilo dovolj interesa,“ je kritična Jana Ponikvar.

Prepričana je, da če bi imelo neko običajno podjetje z veliko zaposlenimi na primer tri zaščitena delovna mesta, v podjetju še opazili ne bi, da je storilnost nekoliko manjša. Nekdo, ki zaposluje samo ljudi z zmanjšano delovno storilnostjo, recimo kot v zaposlitvenem centru, je nedvomno v slabšem položaju. Zaposlitveni centri so namreč podjetja, ki morajo preživeti na trgu, za kar potrebujejo veliko napora; nenehno morajo iskati primerno delo, predvsem pa morajo znati postopati z ljudmi z določenimi težavami. „Včasih se podjetniki te odgovornosti sploh ne zavedajo. Odprejo zaposlitveni center in poberejo državne subvencije, pri tem pa zanemarijo dejstvo, da imajo zaposleni dejansko ovire,“ pripoveduje Ponikvarjeva.

Integracija je vedno najboljša, če je premišljena dolgoročno, seveda tudi na področju zaposlovanja. Filozofijo raznolikosti zaposlovanja ponekod v tujini že dodobra razumejo, pri nas pa se je, kot že rečeno, uveljavila neka pasivna politika, ki je zelo draga. Ponikvar: „Če nekdo ničesar ne prinaša državi, ampak od nje samo dobiva v obliki nadomestil, zdravstvenih in drugih uslug, je celoten sistem en sam strošek. To ni dobro za državo in tudi človek je nesrečen, ker družbi ne prispeva ničesar. Podjetja na dolgi rok, ki zaposlujejo raznoliko, torej moške, ženske, invalide, stare in mlade in podobno, samo pridobivajo: to dopolnjevanje, ta mozaik različnosti je tisto bogastvo, ki prinese k temu, da je potem celota odlična, uspešna. Če podjetje zaposli samo mlade entuziaste, morda vse skupaj dobro funkcionira kakšno leto, potem pa se slej ko prej izkaže, da v takšnem kolektivu manjka nekdo, ki bi jih malce zbalansiral. Integracija je nekaj naravnega in običajnega, a mi smo zatrli vse čute. Pri nas je še vedno uveljavljena tako imenovana getoizacija; ljudi s težavami se usmerja v zaposlitvene centre ali v invalidska podjetja, namesto da bi jih dejansko integrirali v običajna podjetja in v družbo in bi se učili drug od drugega.“

Primer sistemske nedomišljenosti je podporno zaposlovanje, ki smo ga v Sloveniji obrnili v neko svojstveno smer. Namenili smo ga tistim, ki zmorejo v delovni proces prispevati več kot 70 odstotkov, a sistem podpornega zaposlovanja je zamišljen za najtežje invalide. V Ameriki so ga začeli razvijati za ljudi s težjo motnjo v duševnem razvoju, skratka za tiste, ki so pri nas v varstveno-delovnih centrih in za katere nihče niti pomisli ne, da bi jih spravili v običajno delovno okolje. „Na delovnih mestih imajo dejansko veliko podpore, bistveno pa je, da so v običajnem okolju in delajo! Če jih torej gledamo iz vidika države, prinašajo nekaj družbi in ne samo jemljejo. V Sloveniji preveč hitro odrežemo ljudi, jim lepimo neke statuse in iščemo, kaj vse ne zmorejo, namesto da bi iskali tisto, kaj lahko ponudijo sebi, družini, okolju. Ko bomo tega sposobni, bo tudi integracija uspešna.“

Ingrid Mager

 


Deli!


Izdelki
Keramika
Ročno izdelan nakit
Ročno izdelane voščilnice



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem